Ali je vseeno, kdo je dekanica?

Izpeljava postopkov pred volitvami in volilnega procesa je imela več napak. Večji sta bili, da programa nista bila ustrezno objavljena in da volilni upravičenci ne morejo glasovati po pošti. Program je bil namreč objavljen na oglasni deski v dekanatu in sicer med prazniki, tako da je bil dostopen največ 24 ur od desetih dni. Kdor je pričakoval, kakor jaz, da ga bomo videli na spletni strani ali pa vsaj dobili po elektronski pošti, se je uštel in predvidevamo lahko, da se je le malokdo v programa poglobil pred njuno predstavitvijo.

Darja je večkrat predlagala, da bi, glede na to, da bo v času volitev v tujini, ona in drugi, ki se bodo znašli v takem položaju glasovali po pošti. Odgovor (vodstva, ne volilne komisije) je bil, da ni možno spreminjati pravil med potekom volilnih postopkov. Pri tem je vztrajalo, tudi potem, ko je Darja opozorila, da v pravilniku piše, da nekdo ne sme glasovati preko pooblastila, ne piše pa, da ni dovoljeno glasovati po pošti in bi torej lahko omogočili glasovanje po pošti (sam dodajam, da imamo številne korespondenčne seje senata, na katerih izvedemo številne volitve, pa pravilnik ne navaja te možnosti – ali so torej vse te volitve, ki smo jih izvedli korespondenčno neveljavne?!).

Te napake lahko imamo za posledico neveščosti (take volitve imamo prvič) oz. po domače 'šlampariji', lahko jih pripisujemo sramežljivosti, lahko pa bi jih razumeli tudi kot dejanja, ki so v prid eni od kandidatk oz. kot obrobno vplivanje na volitve.

Brezbrižnost do postopkov bi bila upravičena v primeru, ko bi bilo vseeno, kdo je dekanica. Če bi bil kolektiv močen in v sedlu, bi lahko dekanico tudi izžrebali, ali pa bi bila izvoljena po nekem vrstnem redu. A do tja je treba priti.

V tem trenutku pa povzročajo, vsaj pri nekaterih, zaskrbljenosti in ugibanje in negotovost. Glede na to, da sedanja dekanica ni naklonjena moji kandidaturi, bi morala poskrbeti, da volilni postopki in »opravila« potekajo karseda v skladu s pravili in da ni mogoče niti posumiti, da so v kakorkoli pristranski in da favorizirajo enega kandidata.

Prav verjetno je, da bodo rezultati volitev tesni. Tudi sam bom, če zmagam za glas ali dva, imel probleme s tem, ali sem legitimno izvoljen.[1] Resnično ne vem, kako bi kolegice, ki ne bodo navzoče, volile.

Sramežljiv odnos do volitev je deloma legitimen deloma pa ne. Zakaj ne bi objavili programov na zelo javnem mestu, denimo, na spletu? So programi tako slabi, da jih je treba prikrivati? Če sramežljivost navzven ni na mestu, pa je morda navznoter. Splošne, strankarske politične volitve so razmeroma neosebne. Kandidate le malokrat poznamo osebno, še manj pa kandidati poznajo svoje volivce in tudi volivci niso povezani v neko razločno skupnost. Pri nas pa volitve zadirajo prav v rahlo in negotovo tkivo medosebnih odnosov. Za marsikoga je izraziti podporo enemu kolegu in odreči drugemu zagatna situacija, ki načenja spodobnost. Zato se ni čuditi, da situacija volitev refleksno poraja sramežljivost – kot obrambo pred izbruhom zamer s te ali one strani. Tako da mi je določena mera sramežljivosti celo všeč, predvidevam pa, da je Lili sramežljivost še bolj po meri :).

Največji problem s spodrsljaji pri izvedbi volitev pa je, da vzbujajo paranojo – pomisleke, skrbi, ugibanja in razne konstrukcije, za katere najbrž nikoli ne bomo vedeli, ali so resnične. Ne le, da napake v taki situacije sprožajo ugibanja, ali hoče tisti, ki vodi volitve, doseči prednost za enega kandidata, še več, utegne se zdeti, da hoče to doseči na vsak način. Porajajo se vprašanja, čemu je potem nekaj takega namen. Če doseganje ciljev opravičuje sredstva, kakšni so potem cilji? In tu se paranoja zares prav začne.

Paranoja, zaskrbljenost, ugibanje, kaj hoče drugi doseči, niso prijetna čustva. Večinoma se jih hočemo otresti. Zato si pogosto v takih situacijah, kot je nastala, zatiskamo oči in si raje mislimo, da je do nepravilnosti prišlo zaradi naključij, neveščosti ali sramežljivosti, saj bi nas v nasprotnem primeru preplavil strah in občutek nemoči, saj bi pristali, da nam življenje vodijo neke nevidne, težko določljive sile.

Približno tako bom ravnal tudi sam. Ne bom se pritoževal, kot me je usmerjal Srečo, še zlasti ne vnaprej. Gojil bom dalje svojo naivnost in zaupanje do drugih. Institucijam je treba zaupati, a biti tudi do njih kritičen in še posebej od njih neodvisen.

---

[1] Sem pozval drugo kandidatko, da sprejme pobudo o volitvah po pošti, a ni odgovorila.

Neskladje skladja programov

Predstavitev programov prejšnji ponedeljek se mi je zdela zelo uspešna in tvorni dosežek naše fakultete. Prvič, potekala je v konstruktivnem, na hipe tudi ustvarjalnem vzdušju, brez osebnih diskvalifikacij, kritizerstva in podtikanj. Drugič, pokazala je precejšnjo skladnost programov obeh kandidatk in tudi voljo uresničiti – skupaj – tisto, kar sta napovedovala. Prvo je dosežek, tudi če vemo, da gre v določeni meri za videz, pročelje, saj se je v zakulisju dogajalo, še marsikaj drugega, gre namreč za ustvarjanje ozračja, v katerem je možen dialog o pomembnih stvareh, v katerem se ni treba bati, da bi nekdo zaradi svojih stališč, vizije ali načina predstavljanja bil deležen osebne diskvalifikacije (kakor sem se bal, da bi se utegnilo zgoditi, ali pa se je tudi že zgodilo).

Tudi skladnost programov je dosežek. Ko sem tik pred predstavitvijo le uspel priti do programa so-kandidatke[1], sem z veseljem ugotavljal, da Lilijin program ponavlja tisto, kar sem tudi sam zapisal, zdelo se mi je, kakor da berem odgovore na svoj program.

Največja mera skladnosti je v ugotovitvi, da se je treba bolje umestiti v prostor, povezovati s prakso, biti v tem proaktiven (propulziven), delovati interdisciplinarno ipd. Obstaja tudi določena mera skladnosti pri vprašanjih notranjega delovanja – več prečnega delovanja in povezanosti med katedrami in skupinami na fakulteti, preglednost delovanja, vključevanje študentov ipd. Nekaj manj skladnosti pa je v moji ključni točki – torej skupnem ustvarjanju vizije, kjer se Lili zadovolji s tem, da »močno upa, da bomo o pomembnih vprašanjih za našo prihodnost razmišljali skupaj in soustvarjali nove odgovore.« Skratka, ob tej pomanjkljivosti, dober program, ki bi ga tudi sam sprejel, še zlasti, ker tudi, podobno kot moj, ponuja možnost dopolnitev.

Če sta si programa po vsebini podobna, semantično, sta celo simetrična (manj pa komplementarna), pa sta si v marsičem različna na semiotični ravni, torej v tem, kar nakazujeta. Pa pri tem ni toliko pomemben precej različen slog. Nekateri ste označili moj program kot preveč esejski, s preveč metaforami, menda celo preveč znanstven, premalo konkreten, drugi ste očitali, da je program moje so-kandidatke oz. proti kandidatke preveč formalen, da preveč taksativno našteva področja, na katerih je treba kaj narediti, da pri tem preveč temelji na siceršnjih programskih dokumentih fakultete, pa je pri tem (spet) premalo konkreten tako v oceni problemov kakor tudi v praktični viziji, kaj storiti.[2] To je gotovo po svoje odraz osebnega sloga in enačbe, pa tudi trenutnega navdiha in pristopa pisanju programa. Verjetno pa kaže na tudi na različne načine, kako se bo kdo podobnih nalog in izzivov lotil.  

Če je slog v veliki meri stvar osebnega okusa tako avtorjev programov kakor tudi občinstva, prejemnikov, volivcev, pa je bistvena razlika med programoma v njuni naravnanosti – v zastavkih v prihodnost, pa tudi odnosu do preteklosti in sedanjosti. Lilijin program ne omenja niti vizije niti strategije, niti ne vidi potrebe po preseganju anomične situacije, ki se je pokazala ob prvem pozivu za kandidaturo. Oba programa sicer priznavata dosežke dosedanjega vodstva, niti ni pomembna razlika v tem, da jim Lili posveti pravo hvalnico (jaz pač ne), temveč v tem, da so za moj program ti dosežki odskočna deska za povsem nove podvige, medtem ko so za drugi program temeljno izhodišče. Mislim, da ni dvoma o tem, da je Lilijin program in kandidatura nadaljevanje dosedanjega z obljubo izboljšav, medtem ko je moj vabilo k temu, da obrnemo bistveno nov list v zgodovini šole. Seveda si vsi želimo oboje – in kontinuitete in sprememb – eni bolj sprememb, drugi kontinuitete. Kaj bo prevladalo na kolektivni ravni, bomo videli na volitvah.[3] 

---

[1] Podobnost programa in ustvarjalno vzdušje me je, kot kaže, navedlo k temu, da se na sami predstavitvi nisem mogel spomniti, sicer formalno bolj ustreznega izraza »proti kandidatka« in sem Lili poimenoval tako. Tudi v tem se kaže paradoks volitev na neki mali akademski ustanovi – saj ni jasno, ali kandidirava 'skupaj' ali 'en proti drugemu'.

[2] Moj, pristranski, pogled na Lilijin program je tak, da premalo odločno pokaže na glavne probleme, ki jih v tem trenutku imamo, in da, čeprav zelo podrobno našteje številna področja, na katerih je treba delovati, ne pove, kako bo to storila (kar je pogosto problem naših programov). Oba puščava določeno praznino namenoma, da jo v skupnem dialogu zapolnimo. Večja konkretnost mojega programa pa je v tem, da precej specifično časovno zastavi potek dogodkov, ki bi ustvarili želene cilje.

[3] Ponovil bom, da sta ustvarjanje vizije in izdelava strategije ključna zadeva. Pomanjkanje vizije je med vzroki anomije in fatalizma, gotovo pa je ustvarjanje vizije pomembno dramilo iz takega stanja. Značilnost dosedanjega vodstva (pri tem mislim predvsem Vesno, ki je stalnica v vodstvu zadnjih 12 let), ki jo je mogoče kritizirati, je prav pomanjkanje vizije in strategije. To se je med drugim kazalo tudi v dnevnih redih »strateških« konferenc. Izvedba študija, diplomske naloge, ustanovitev komisij, se lahko v določenem trenutku sicer izkažejo strateškega pomena, so pa zadeve, ki so podrejene strategiji in resničnim strateškim vprašanjem. Če ni eksplicitne vizije in strategije, prevlada implicitna, ki jo vodstvo ima. V našem primeru je to: obstoj in ne razvoj, en program, distanca do prakse, urejanje odnosov s pravili in podrejanje  »univerzi« in sklicevanje nanjo. Taka bežna rekonstrukcija oz. njen povzetek je seveda subjektiven, semiotičen, saj strategije nimamo zapisane. Lahko sem pretrd in sem kaj, ad improvisandum, spustil, a gotovo se boste strinjali, da je bila drža zadnjih let predvsem defenzivna, konservativna in marsikdaj restriktivna do takih ali drugačnih pobud.  

Namen ni le obstati, tudi vstati

(Program za delo dekanice oz. dekana v naslednjem mandatu)

Namesto, da bi se odpravljal v pokoj, se potegujem za mesto dekana oz. dekanice. Težave pri tem, da bi kdo kandidiral za dekanico (no zdaj sva dva 😉), nam govorijo o določeni meri anomiji oz. o stanju odtujenosti. To me je tudi vodilo k temu, da sem vložil kandidaturo. Moj glavni namen je torej, da si znova prilastimo fakulteto, ki so nam jo odtujili.

Načeloma so možni so trije scenariji za prihodnost naše fakultete.

• Ohranjanje statusa quo
• Razvoj, širitev in utrditev ali
• Ponik.

Načeloma pravim zato, ker prvi scenarij skorajda ni možen. Za organizacije večinoma velja, da se – ali razvijajo, napredujejo ali pa nazadujejo in se na koncu – če ne pride krize, ki lahko pomeni preporod, tudi poniknejo, utopijo v neki močnejši organizaciji. Kaj lahko se zgodi, da se bo to zgodilo, če se ne bomo zorganizirali drugače, da bomo postali oddelek neke druge fakultete. Če hočemo, kot fakulteta preživeti – in biti fakulteta je pomemben kapital, ne samo za nas, ki smo na fakulteti, temveč za celotno stroko – nam skorajda ne preostane drugega, kakor da sprejmemo izziv in se lotimo prav propulzivne poti naprej, na človeški način in skupaj.

Tega se moramo lotiti tako, da skupaj ustvarimo vizijo razvoja, da se trdno postavimo in zasidramo tako v akademski kot tudi v prostor stroke in da navznoter vzpostavimo ozračje skupnega dela, učinkovite in fleksibilne organizacije in demokratičnih, vključujočih odnosov.

 

Ustvarjanje vizije

Če hočemo napredovati, moramo vedeti, kam hočemo priti, imeti pogled usmerjen naprej, imeti dolgoročne kot tudi kratkoročne cilje. Če jih hočemo uresničiti, mora vizija biti skupna in jasna. Zato si postavljam kot glavno nalogo, da omogočim tak proces in da si zastavimo pravo vizijo, na pravi način.

V ta namen naj bi najprej ustvarili zemljevid, torej posnetek stanja, v katerem se nahajamo v več razsežnostih (človeški, organizacijski, poslovno-finančni, medinstitucionalni ipd.).

Vizijo moramo ustvarjati skupaj in z največjo mero soglasja in vključenosti. Za to sta potrebna intenzivno sodelovanje in čas. Slednjega nam kronično primanjkuje – morali ga bomo najti in si ga vzeti. Za prvo pa vsaj za hip zanemariti delitve in pozabiti na zamere – kar morda niti ne bo tako zelo težko, saj se, če zadeve stečejo, to lahko tudi samodejno zgodi.

Konkretni cilj, ki si ga, pa tudi vsem ostalim, postavljam, je v prvem letu zgraditi skupno vizijo, v drugem pa izdelati strategijo za naprej.

 

Postavitev v prostor

Glede na neke druge čase, fakulteta deluje na bistveno bolj skrčenem prostoru. Izziv, s katerim se je treba spoprijeti, je, da se znova postavimo v prostor slovenske sociale, in sicer na način, ki nam je lasten. Morda prav zdaj slovenski socialni prostor potrebuje orientacijsko točko, ne zgolj vir razumevanja svojih težav, temveč tudi vir in spodbudo razvoja. Moramo postati referenčna točka konceptualizacije, prostor dialoga akterjev na tem področju in biti stalno vključeni v dogajanje v sociali.

Moj namen se je tesneje povezati z akterji na našem področju – ne v socialnem varstvu, temveč tudi na sosednjih področjih. Ustvariti zavezništva za produktivne in smiselne spremembe, bolj stopiti v prakso in biti na voljo tako organizacijam kot posameznikom.

To ne bo zahtevalo le povezovanja in mreženja, temveč tudi sodelovanje pri razvojnih projektih in izzivih (ki jih v tem trenutku ni malo) – bodisi z akcijskimi raziskavami – temeljnega in uporabnega značaja – bodisi s konzultacijami, svetovanjem, supervizijo, usposabljanji in drugimi konkretnimi dejavnostmi na terenu oziroma skupaj z ljudmi, ki jih socialno delo zadeva.

Kot fakulteta imamo možnost, morda celo poslanstvo, ustvarjati prostor dialoga, v katerem ne bodo odločali le odločevalci, temveč tudi praktiki in uporabniki socialnega dela. Učitelji, raziskovalci in študenti imamo privilegij drugačnega bolj teoriji in vrednotam zavezanega pogleda in nevezanega na trenutne razmere, odnose moči in dnevne prioritete v samem polju delovanja. To moramo izkoristi in prispevati k izboljšanju sociale. Tako delovanje pa je tudi priložnost, da se kaj naučimo in da razvijamo v dejanskosti utemeljene pojme, zamisli in znanje o socialnem delu nasploh.

Nikoli namreč ne bomo dosegli akademske ravni oz. standardov, ki so si jih postavile druge, bolj in dalj uveljavljene discipline, ki so nam včasih zgled in po katerih se pogosto oziramo (denimo, sociologija, psihologija, pravo, ekonomija in druge). A tudi te ne bodo nikoli dosegle naše ravni in znanstvenega dosega, ki leži v: bližini ljudem, v praksisu – znanosti za ravnanje, delo, za spremembe in krepitev ljudi, pa tudi transverzalnosti doumevanja in delovanja. Afirmirati moramo naše lastne vrline in ne brezuspešno skušati posnemati druge.

Možnost za to vidim prav v interdisciplinarnem povezovanju pri raziskovalnih, razvojnih in izobraževalnih projektih. Mislim, da je tem priložnost dejanske (ne virtuelne) afirmacije, saj ima socialno delo veliko, kar v takih konstelacijah lahko prispeva.

Konkretni cilj je torej povezati se stroko na nov način in na konkretnih projektih, hkrati pa vzpostavljati skupno in afirmirajoče delovanje z drugimi disciplinami, fakultetami in doseči znanstveno odličnost – ne zgolj z nabiranjem točk, temveč ustvarjanjem podlage, ki bo te točke zlahka porodila.

 

Trdni organizacijski temelji

Fakulteto moramo pojmovati prav v dobesednem pomenu te besede – torej kot facultas, kot zmožnost. Zmožnost skupnosti učiteljev in študentov, da se, skupaj z drugimi, učijo, presprašujejo stvarnost in prispevajo k skupni blaginji.

Pri tem se ne slepim, da je akademsko delo, zaradi svojega izročila, sodobnih pritiskov, pa tudi svoje narave, pogosto razdrobljeno, da za ustvarjalnost nujno potrebuje občasno osamljenost, izločenost, celo stopnjo narcisizma. V taki anomični situaciji je včasih težko sodelovati in se povezovati. In vendar so bila v zgodovini naše šole obdobja, ko se je to zgodilo. Poleg dobrih skupnih projektov je k temu prispevalo tovariško ozračje, ki je takrat prevladalo, pripadnost kolektivu in spoštovanje ter vrednotenje slehernega prispevka in potenciala za skupno delo.

Da ne bo pomote, nimam namena v svojem mandatu sprovesti reorganizacije, spreminjati obstoječe, še zlasti ne tradicionalne organizacije. Imam pa jo namen podpreti in dopolniti z manj formalnimi, institucionalnim oblikami sodelovanja (delovnih skupin, projektnih timov, ad hoc srečanj) in preskusiti, kjer je mogoče in v omejenem obsegu, nekatere, manj klasične oblike delovanja (npr. socio-kracija, neposredna in demokracija direktne akcije, rotacija vlog in funkcij … ). Mislim, da je vsakdo od nas v nekem trenutku sposoben voditi fakulteto (bodisi kot dekan ali vodja nekega skupnega dela), a mora tudi kolektiv imeti možnost, ne le v vpogleda, temveč tudi odločujočega vpliva pri odločitvah, ki zadevajo nas kot celoto.

Akademska svoboda je sveta! Ne mislim torej ustvarjati nekega kolektivnega mišljenja (group-think), nasprotno raznovrstnost in raznorodnost idej je bogastvo fakultete. Treba je najti načine njihove večje in afirmacije, dialoga med njimi in načine, kako jih umrežiti v skupno učinkovito akcijo.

Ko govorim o celoti, nimam v mislih le učiteljskega jedra, temveč vse ostale sodelavce in študente. Asistentom, ki jih sicer prištevam v učiteljsko jedro, je treba omogočiti več časa za raziskovanje in objavljanje. Predvsem pa sčasoma povečati njihovo število in obrniti številčno razmerje med njimi in učitelji asistentom v prid, sicer nas bo to razmerje samo pokopalo (brez tujega grobarja). Imamo odlično administracijo, socialnemu delu primerno prijazno. Za večje učinke, se moramo še bolj povezati in s timskim delom izkoristiti potenciale, ki jih ima.

Študente jemljem kot enakopravne partnerje v procesu učenja in raziskovanja. V duhu socialnega dela jim moramo dati priložnost za skupno ustvarjanje študija, za lastne iniciative (iz katerih se bomo tudi učitelji učili) in jim dati konkretni prostor na fakulteti.

 

Vloga dekanice

Ne mislim se torej lotiti in izvesti velikih sprememb. Se pa mislim resno lotiti, skupaj z vami, saj to ni delo, ki bi ga lahko opravil en človek niti ne klika ljudi, pripravljanja in uvajanja sprememb.

Zavedam se, da ima marsikdo o meni povedati, poleg česa dobrega, tudi slabe stvari. Marsikatera drži, marsikatera tudi ne; nekatere me diskvalificirajo, druge pa lahko celo jemljem kot kompliment. Vem, da imam veliko napak, imam pa tudi veliko izkušenj. Poleg tega, da sem vodil številne projekte, nekatera društva in bil strokovni vodja socialno varstvenega zavoda, sem bil določeno obdobje dekan te fakultete. V tistem obdobju se nam je marsikaj posrečilo – malo zaradi sreče veliko pa zaradi prispevka vseh udeleženih. Postali smo fakulteta, uveljavili podiplomski in doktorski študij, razvili raziskovalno delo (tri in pol krat več kot pred tem oziroma porast od 5 % na 16,5 % proračuna fakultete), intenzivirali mednarodno sodelovanje in publiciranje, vzpostavili založniško dejavnost, kongrese socialnega dela, povečali prihodek (za 48,5 %) in število zaposlenih (za 71,9 % oz. z 32 leta 2001 na 55 leta 2007).

Izkušnje, pa tudi starost, me vodijo k temu, da svoje vloge ne bom zastavil kot vloge vodje, bolj kot vloge nekoga, ki naj bi nekatere procese omogočil, kot facilitator, pospeševalec, kdaj kot urednik, gospodinja ali vratar, včasih pa tudi kot posrednik in mediator. Nikogar ne mislim siliti k nečemu, pač pa podpirati in svoje delovanje utemeljiti na absolutnem zaupanju v sodelavce. Tudi ne bom sprejemal nobenih odločitev sam, brez tistih, ki jih to zadeva.

Za nekatere veljam kot nekdo, ki se upira pravilom in jih krši. To je do neke mere tudi res. Res pa je tudi, da globoko verjamem v pomembnost pravil, če so smiselna in če ne posegajo v sposobnost ljudi, da se sami dogovorijo o skupnih zadevah.

Svojo vlogo imam namen opravljati delovno in resno, dialoško in prijazno, in, upam, tudi zabavno.

Predvsem mislim podpirati mlajše kolege, da bodo prevzeli skupno dobro in ga, po mojem skorajšnjem odhodu, skupaj vodili in izkoristili vse vire, ki jih imamo.

Se pa mislim tej vlogi zares posvetiti in se v času opravljanja funkcije odpovedati vsem drugim vodilnim vlogam – pri projektih ipd. Hkrati pa tudi svoje dekansko delo časovno omejiti, ne prevzeti vsega nase in predvsem ustvarjati priložnosti za druge.

 

Skupaj zastaviti prioritete

Naša fakulteta je na splošno v dobrem stanju. V marsičem je zgledno urejena, končno imamo dovolj prostora za nemoteno delo (in tudi za razvoj), še vedno na njej prevladujejo pretežno prijazni in tovariški odnosi, dostopnost učiteljev, in duh, da smo usodno povezani s socialnim delom. Naredili smo prve korake k odpravi pretiranih obremenitev, kar je tudi, ob trudu prodekanice in raziskovalcev, prispevalo k intenziviranju raziskovalnega in razvojnega dela.

Hkrati pa je dejstvo, da je treba narediti bistven korak naprej, in torej:

1)      Oblikovati vizijo 

a)      s skupnim ugotavljanjem stanja, virov in ovir, 

b)      izkušnjami uveljavljanja najočitnejših prioritet in 

c)      oblikovanjem strategije za naslednje obdobje.

2)      Se dobro pozicionirati v prostoru

a)      s povezovanjem z akterji v sociali, 
b)      sodelovanjem in vodenjem razvojnih nalog, 
c)      ustvarjanjem prostora dialoga med akterji, 
d)     enakopravnim vključevanjem uporabnikov, praktikov in študentov, 
e)      graditvijo srži stroke, a hkrati interdisciplinarnem delovanju – tako raziskovalnem kot izobraževalnem.

3)      Se primerno organizirati

a)      s prečnim povezovanjem pri konkretnih nalogah in projektih, 
b)      krepitvijo spoštovanja vrlin sodelavcev, akademske svobode in tovarištva, 
c)      z bolj neposredno udeleženostjo vseh pri odločanju in omogočanju več neposredne demokracije, 
d)     povezovanju raznih služb v delovanje z večjim učinkom in 
e)      pobudami študentov.

Prva točka tega programa je prioriteta in tudi pogoj za vse ostale. Saj moramo odgovore na organizacijska vprašanja in vprašanja pozicioniranja najti skupaj. (konkretne rešitve za nekatere si sicer predstavljam, a jih nimam namena, niti tu, vsiljevati). Obljubim pa, da bom od prvega dne, če bom, seveda, izvoljen, navezoval stike z akterji, se trudil, da se bomo čim bolj vključili v razvojne procese . Kako in kaj in vse drugo pa moramo »doumiti« skupaj. Tudi organizacija je stvar vizije in poskusov.

Da sprejemam vse te izzive, si nalagam odgovornost in skušam nekaj, kar se zdi, da moremo le sanjati, morda kaže na to, da sem naiven, a to je moja prednost. Nič od tega ne zmorem sam (ne jaz, ne kdo drug), vse pa zmoremo skupaj. Upam, da boste mojo naivnost in pripravljenost produktivno in ustvarjalno izkoristili!

Vito Flaker                                                                            V Ljubljani, 25. aprila, 2019