Vsakdanje omogočanje ustvarjalnosti (ustvarjalnost in socialno delo 4: socialni model)

 

Pravzaprav je socialni pogled na ustvarjanje in umetnost na dlani. Kolegica povzema:

Ustvarjalnost posameznika je pogojena z družbenim in kulturnim kontekstom, kar lahko pojmujemo makro okolje, poleg teh dveh osnovnih pogojev ustvarjalnosti pa so zagotovo pomembni še mikro nivoji, če jih tako pojmujemo, v katere je  posameznik vsakodnevno neposredno vpet.

Če se še tako trudimo, ustvarjanja ne moremo ločiti od socialne stvarnosti. V njej nastaja in v njej biva.

 Če bi hoteli zastaviti socialni pogled na ustvarjanje, bi ta vseboval razsežnosti:

a)       Družbena vloga – ustvarjanja in ustvarjavca; 

b)       Prostorske ureditve – kam in kako je ustvarjanje v (družbenem) prostoru umeščeno, kako ga oblikuje – prostor ustvarjanje in ustvarjanje prostor; 

c)        Institucionalne ureditve – kako ustanove določajo pomen stvaritve in njeno rabo, politična ekonomija ustvarjanja; 

d)       Morda življenjski dogodki, prelomnice, ki terjajo ustvarjalnost in potem še 

e)       ustvarjalnost kot medosebni proces, kot stvar interakcije – ustvarjanje prijateljstev in prijateljstvo kot ustvarjanje.

Prostor

Ko postavimo umetnost na piedestal, banaliziramo vsakdanje prostore: »prostor, v katerem živimo, od nas morebiti ne zahteva pretirane ustvarjalnosti, saj so določene potrebe avtomatizirane.«

Iz tega sledi, da prostor, v katerem živimo omogoča ali pa onemogoča ustvarjalnost.

Ureditev stanovanja je stvar ustvarjalnosti.

Na drugi strani je poseben prostor za ustvarjanje (atelje), v njem mir, inštrumenti itd. Lasten ritem ipd.

V instituciji je drugače. Podrejeno institucionalnemu obrazcu. Umetnost postane institucionalna ceremonija. Bolje rečeno institucionalni dolgčas. Umetnosti odvzame ustvarjalnost.

Na drugi strani pa prav to, kar Goffman poimenuje »sekundarne prilagoditve«, priča o nuji ustvarjalnosti v takem okolju in o inventivnosti ljudi, ki »znajo iz nič ustvariti nekaj«.[1]

Notranja motivacija?

»Ustvarjalčeva motivacija po ustvarjanju izhaja iz njega samega« je aksiom, na katerem temelji romantično razumevanje umetnosti in klasično razumevanje posameznika. Aksiom seveda ni resničen.

Je tudi sicer tavtološki, glede na to, da v isti sapi zatrjujemo, da z ustvarjanjem pravzaprav lahko ustvarimo sebe.

Torej kaj zdaj? Ali sam sebe izhaja iz ustvarjanja ali ustvarjanje iz samega sebe? 😊

Če izhajamo iz Goffmana (ki ga je treba brati tudi ko se ukvarjamo z umetnostjo 😊), je ustvarjanje (kot sekundarna prilagoditev) pravzaprav poskus odstopanja od pričakovanj, torej s tem ločimo sebe od predpisanega jaza, persone – od pričakovanj, ki nas določajo (glede na vlogo položaj) – torej je emancipacija tako od drugih kot od tega, kar drugi morajo od nas pričakovati.

Ustvarjalnost oz. motiv zanjo potemtakem ne leži v neki metafizični sredini osebnosti, temveč zunaj – je razsrediščena. A ko rečemo zunaj, to ne pomeni v drugih, v družbenih ureditvah, temveč v odnosu in interakciji z njimi. Nekje v dejavnosti oz. v dejavnem odnosu do vsega tega.

Posameznik ima osnovno potrebo po ustvarjanju v sebi, to pa se v vsakdanjem življenju izkazuje v obliki dejavnosti, skozi različna dejanja v odnosih ali pa s samim seboj v okolju, ki omogoča udejanjanje lastnih vzgibov. Če izhajamo iz tega je že samo dejanje kuhanja obrokov ustvarjalni proces, kateri izhaja iz človeške osnovne potrebe po prehranjevanju, vendar z ustvarjalno uporabo človeških zmožnosti lahko navaden obrok pripravimo, v kolikor imamo dane osnovne materialne, prostorske pogoje, kot rezultat naše ustvarjalne kombinacije vseh lastnosti in vedenja.

Ne gre brez Fromma.[2] A je malce preveč abstrakten in metafizičen. Čeprav je kuhanje še kako konkretno.

Dejavnost

»Temeljna značilnost tega načina življenja je dejavnost, vendar ne kot zunanja dejavnost, zaposlenost, ampak notranja dejavnost, ustvarjalna uporaba človeških zmožnosti. Biti dejaven pomeni izraziti svoje sposobnosti, svojo nadarjenost, bogastvo človeških darov, ki jih ima – čeprav v različni meri – vsako človeško bitje«[3]

Kaj je notranja dejavnost? Prebava? 😊

Pri Frommovem humanizmu živcira takale metafizika.

Ko se opremo nanjo – zletimo v praznino :O

Abstraktnost okolja in interakcije z njim

Trstenjak tako meni, da je motivacija ustvarjalnosti v tem, da človek skuša čim popolneje razviti svoje potenciale v interakciji z okoljem, v katerem živi.[4]

Spet drsimo od sociale v psihologijo. Problem je prav abstraktnost. Npr. zadnji stavek tega odstavka je odličen, a je tako abstrakten, da ne pove prav ničesar.

Vsakdanjost

Vsakdanjost je konkretna, a po mnenju psiho-aktivistov tam ustvarjalnost ni potrebna.

V vsakdanjem življenju ustvarjalnost ni potrebna zaradi vsakdanje rutine in avtomatiziranih opravil in dejanj.[5]

Dihotomija med banalnim, vsakdanjim življenjem, ki ga ureja rutina, avtomatizem in med plemenitim svetom umetnosti in ustvarjalnosti, ki se dogaja nekje drugje, v posvečenem prostoru in posvečenemu namenu. Seveda je lažna. Tudi »umetniško ustvarjanje« temelji na avtomatizmih – občih form in obrazcev in tehnike njihovega skladanja.

Rutina, avtomatizem ipd. ni le antiteza ustvarjalnosti, temveč tudi njegov komplement. Izraža se v pojmu spretnosti. Za improvizacijo v jazzu rabiš biti dober prav v avtomatizmih. Ali pa avtomatizmi pri vožnji avta ali kolesa omogočajo ustvarjalno ravnanje ali pa ustvarjalno razmišljanje med vožnjo 😊

Vrt

Ali pa pri vrtnarjenju:

Ustvarjalnost nima meja, tako kot ima slikar svoje platno na katerem se izrazi, tako ima tudi vrtnar svoj košček zemlje, v katerem se zaposli s svojimi mislimi in znanjem, ter tako lahko na svoj način ustvarja produkt.

Vrt je pravzaprav kreacija. V njem ustvarjamo razmerja med rastlinami, med njimi in zemljo – je bio- instalacija 😊

Produkt (zelenjava) je drugotnega pomena. Estetski kriteriji so pomembnejši – okus zelenjave, pogled na vrt, najbolj pa prav vživljanje vanj.

Starost

Je ustvarjalnost razlog za starizem?

Različni avtorji menijo, da s starostjo moč ustvarjalnosti ali pa želja po ustvarjanju upada, zaradi enoličnih izkušenj v starostnem obdobju; vendar ustvarjalnost in motivacija upada tudi pri otrocih kateri živijo v nespodbudnih oziroma enoličnih življenjskih razmerah in dražljajih iz okolja. Tako Pečjak in Štrukelj navajata[6], da pri majhnih izkušnjah ustvarjalnost ni velika, pri prevelikih izkušnjah pa ustvarjalnost lahko postane rutinska, tako zaključujeta, da največjo ustvarjalnost daje srednja stopnja izkušenosti. Ravno tako menita, da starejšim ljudem primanjkuje motivacije za ustvarjalno delo zaradi zastarelih stališč in enoličnih izkušenj, izogibajo se novostim, manj zaupajo vase, ter da se ne ukvarjajo z novitetami in dejavnostmi, ker je njihova osebna prihodnost kratka. Navajata, da se s starostjo intenziteta ustvarjalnosti spreminja tudi glede na področje ustvarjanja.

Čeprav dobronamerno, ima, v nasprotju z intenco, priokus starizma. Moj oče npr. je umrl, ko je nehal ustvarjati, ne pa obratno, da bi nehal ustvarjati, ko je umrl.

Botwinckova študija[7] je mlajše in starejše osebe vključila v reševanje nalog z več možnimi odgovori. Mlajše osebe so pisale odgovore, v katere so bile prepričane ter tudi odgovore, za katere niso bile prepričane, medtem ko so starejši pisali le odgovore, v katere so verjeli oz. so bili vanje povsem prepričani. Na osnovi te študije Botwinck zaključuje, da je bila strategija odgovarjana manj uspešna kot pri mlajših, ter da bi se v primeru opravljanja izpita starejši zaradi te strategije slabše odrezali, navkljub enakemu ali večjemu znanju, kot mlajše osebe.

Kaj je nauk te basni? 😊

Mislim, da iz tega ne moremo sklepati, da so stari ljudje manj ustvarjalni.

Socialni model – družbenega omogočanja ustvarjalnosti – se mora ukvarjati z vlogami, družbeno delitvijo dela, (simboličnimi) interakcijami, predvsem pa s prostorskimi in institucionalnimi ureditvami ustvarjanja. Presegati mora ovire, med njimi abstrakcijo ustvarjalnega posameznika, aksiom notranje motivacije in prenašati ustvarjalnost v vsakdanje življenje in vsakdanjost v umetniško sfero. Raz-odtujitev.

---

[1] Ideja za novo postavitev v Muzeju norosti: Izumi preživetja.

[2] Kolegica citira Fromma, E. (2004): Imeti ali biti. Vale Novak, Ljubljana.

[3] Ibid.

[4] Citat po Trstenjak, A. (1981): Psihologija ustvarjalnosti. Slovenska matica, Ljubljana.

[5] Kolegica tu citira diplomsko nalogo: Labor, L. (2014): Ustvarjalnost v delovnih organizacijah. Univerza na Primorskem, Fakulteta za matematiko, naravoslovje in informacijske tehnologije. Pridobljeno 27.2.2020 s https://core.ac.uk/download/pdf/52489854.pdf

[6] Citat po Pečjak, V. in Štrukelj, M. (2013): Ustvarjam, torej sem. Celovec, Mohorjeva založba, str. 160.

[7] Ibidem str. 162.

Psihološki simulakri moči (ustvarjalnost in socialno delo 3: terapevtizacija)

 

Glavni koncept teorije umetnostnih terapij je razumevanje ustvarjalnega procesa kot potencialno terapevtskega  procesa, v katerem niso pomembne veščinska predznanja, niti estetski normativi ali namen ustvarjanja nekega proizvoda s statusom umetniškega dela.[1]

To je natanko to, kar navadno kritiziram. Odvzamemo delu, dejavnosti njen lasten smisel – proizvod ni več važen, tudi estetika, torej vrednost samega dela, vse to se prenese nazaj na človeka, se mu vrne kot bumerang – delo pa se razvrednoti, po siceršnjih merilih – pa naj bo uporabnost, lepota ali cena.

Nominalno, deklarativno je smisel tega pogleda spreminjanje človeka . To naj bi bila nova vrednost, ki jo terapevtska umetnost ustvari.[2]

Prav diskurz ustvarjalnosti uvaja kot smisel človekove ustvarjalnosti spreminjanje sveta, ustvarjanje novega. V terapevtsko, psihiatrično-psihološkem definiranem ustvarjanju je pa svet predvsem, ali celo zgolj, on sam. Spremeniti sebe, ker ne morem spremeniti sveta.

Terapevtsko usmeritev je na srečo težko izpeljati. Kot Goffman pravi, je glavna motivacija za obiskovanje umetnostne terapije, izogniti se dolgčasu ali celo šikaniranju na oddelku ali pa pridobiti neke druge ugodnosti, ki izhajajo iz obiskovanja terapije. A na drugi strani vseeno terapevtsko pojmovanje ustvarjanja radikalno zoži prostor dialoga, ki lahko nastane le ob predpostavki, da gre za spreminjanje sveta (Freire).

To pomeni, da v najboljšem primeru človek ostane sam, se solipsistično pogreza vase. Če pa prevzamemo Freirovo perspektivo dialoga, pa to pomeni odpiranje prostora za vsiljevanje idej o sebi in svetu (bančniško depozicijo idej) – kar je povsem nasprotno temu, kar ugotavljamo zgoraj, in sicer, da človek z ustvarjanjem ustvarja tudi samega sebe. A je to zares možno le, če je zares ustvarjalec, subjekt, ne pa objekt, pa čeprav na prvi pogled lastnega ustvarjanja.

Kaj takega bi lahko, s podobnimi besedami, zapisali za performanse, ki uporabijo umetnika samega kot medij umetnosti. Seveda pa je zadeva seveda v tem primeru povsem obrnjena.

Terapevtski učinki – ne terapija

Bohm opisuje »mehansko zaznavanje« kot način odzivanja izhajajoč na preteklih izkušnjah in iz izhajajoče vednosti. »Ustvarjalno zaznavanje« pa Bohm opisuje kot zaznavanje, ko je človek prisoten v sedanjosti in se zmore odzivati spontano brez strahu pred neznanim, ter prerazporeja obstoječa spoznanja v nov red, ki je kompatibilen z danim trenutkom, posameznika odpira k novemu ter istočasno reorganizira njegove dosedanje izkušnje in tudi delovanje. Bohm in Csikszentmihalyi[3] ugotavljata, da so v vsakem ustvarjalnem procesu prisotna specifična občutja, ki jih Csikszentmihalyi poimenuje »tok ustvarjalnosti«, v katerem se pojavljajo občutki sreče, užitki v dejavnosti, ko ustvarjalec intuitivno nadaljuje v procesu ustvarjalnosti; delovanje in zavest sta spojena, kjer občutek za čas izgine, pojavi se popolna osredotočenost na delo, samokritika in cenzura se  v tem toku razblini; dejavnost postane avtotelična kjer postane sama sebi namen, ko nekaj ustvarjaš in raziskuješ in v tem uživaš.

Zelo dober opis ustvarjalnosti, povsem nasproten terapevtizaciji umetnosti.

Kritika »umetnostne terapije« (zgoraj) pa seveda ne pomeni, da umetnost ni terapevtska. Poslušanje Mozarta na nas lahko vpliva blagodejno (krave dajo več mleka – pri Beethovnu manj), pri Shakespearjevi drami lahko doživimo osebno katarzo, Magrittova slika nas popelje v višave, v kinu nismo nikoli sami itn.

Torej bolje terapevtska umetnost kot umetnostna terapija. Bolje, da terapija ostane pridevnik, umetnost pa samostalnik 😊 V umetnosti je sicer pridevnik občinstvo. Ko gre za »terapevtsko umetnost« je občinstvo predvsem terapevt:

V fazi interakcije se vzpostavlja odnos med terapevtom v primeru umetnostne terapije, ter med umetnostnim medijem.

Pooblaščeno občinstvo ali surogat občinstva. 😊

Socialno delo – birokratsko

Ko se ukvarjamo z ustvarjalnostjo in socialnim delom, se mimogrede vsili naraščajoča birokratizacija socialnega dela. Kolegica pravi:

Na področju socialnega dela pa smo zavezani določenim pravilom in zakonskim omejitvam …

Nič bolj kot kdorkoli drug. Razen če zvedemo socialno delo le na izvajanje zakonskih nalog, »javnih pooblastil« - to pa je le en del socialnega dela. Še več, socialno delo ima mesto v birokraciji prav zaradi svoje ustvarjalnosti, saj ga lahko definiramo kot »umetnost ravnanja v nepredvidljivih situacijah«. Z drugimi besedami socialno delo umestimo v birokratski aparat prav tam, kjer upravno delo ni možno (podobno velja denimo za šole – v njih so socialni delavci umeščeni za tiste situacije, ki ne potekajo po »učnem načrtu«).

Čeprav birokratizem veže socialno delo, je slednje še vedno njegova antiteza. In zato nujno – prav v tem istem okviru.

Nerazumevanje socialnega modela

Pogosto imamo polna usta socialnega modela, ki ga potem, še v ustih, oblikujemo po medicinsko.

Posameznik je stroj za predelavo situacij – zato, da jih sprejme. Je to moč, ki nam preostane?

Socialni model posamezniku skuša pomagati predelati in sprejeti situacije, se okrepiti.[4]

Tu avtorica spusti, da je pravzaprav glavni smoter socialnega modela situacije spremeniti (s tem spregledom socialno delo, ki je usmerjeno predvsem v svetovanje, po tihem priznava nadvlado medicinskega modela).

… izrazno-ustvarjalni mediji lahko veliko pripomorejo k zagotavljanju varnega delovnega konteksta in omogočajo iskanje odgovorov na sledeča vprašanja: »kako naj znova pridobim moč in nadzor nad svojim življenjem, kako naj vnesem želene spremembe v svoje življenje, kako naj poskrbim za stabilnost v svojem življenju, kako naj se naučim govoriti v svojem imenu in ne v imenu družbenih pričakovanj in kako se lahko odločam za svoje življenje, ne samo o svojem življenju«.[5]

Zaradi obljube svobode, se tole sliši kar u redu. V resnici pa je to precej psihopedagoška usmeritev. Umetnost je več kot to. Vzemimo, na primer, neko gledališko uporabniško skupino, ki ustvari odmevno predstavo (torej zadeva ni terapija, ampak gre zares). To je glavno. Spremljajo pa jo še drugi socialni vidiki: da akterje vidijo v drugačni vlogi kot sicer, da dobijo družbeno priznanje, da so problematizirali svoj družbeni položaj, ozaveščali, da so se naučili veliko praktičnih spretnosti, ki so uporabne tudi sicer (od postavljanja praktikablov, električne napeljave, naprej).

Če ustvarjalnost v socialnem delu ne zamislimo tako, da je to polnovredna dejavnost, potem človeku vzamemo moč, da bi se zares kaj odločal – pridobi le navidezno moč, njen psihološki simulaker.

---

[1] Kolegica citira Aleksandro Schuller po Caf, B. In Cajnko, B. (2008): Oblike in metode dela  v umetnostni terapiji. Zbornik prispevkov. Ljubljana. (str. 11-20). Ta blog je tretje nadaljevanje blogov odzivov na osnutek magistrske naloge na toisto temo.

[2] Ta vrednost je zelo vprašljive sorte. Še zlasti, ko človeka spreminja nekdo drug in po svojih merilih. Zares je to fašizem. Kaj pa »spreminjanje« samega sebe? To se sliši malo boljše. Še vedno pa problematično. Seveda se vsi ves čas spreminjamo, nikoli nismo isti. A se to ne dogaja po nekem »centralnem planu«. Pogosto se spreminjamo, da bi bili všeč drugim.

[3] Kolegica povzema po Caf, B. In Cajnko, B. (2008): Oblike in metode dela  v umetnostni terapiji. Zbornik prispevkov. Ljubljana, str. 13–14).

[4] Kolegica citira Kustec, K. (2011): Umetnostna izrazna sredstva v socialnem delu. Socialno delo, 50.

[5] Kustec, K. (2017): Uporaba izrazno ustvarjalnih medijev  v socialnem delu in sorodnih poklicih pomoči. Socialno delo, 56, 2: 95.