Biti odgovoren sebi? (Labirinti odgovornosti 5)

Pri nadrejenih instancah odgovornosti smo imeli (kafkovsko) težavo nepreglednosti instanc in splošnosti kategorij. Ko se lotimo vprašanja odgovornosti sebi, so naše muke podobne. Čeprav je pojem samega sebe v resnici zelo konkreten, pa je vseeno labirint, ki ga težko obvladamo.[1]

Odgovornost do sebe bi lahko bila (in tudi je) odgovornost lastnim vrednotam – pa naj bodo to naša načela, pogosto, prav danes, je to lahko zdravje – ali pač kaj drugega. Težava, ki jo imamo pri tem, da gre navadno za posredovane vrednote (in vrednosti), za zadeve, ki presegajo samo situacijo, v kateri se znajdemo in delujemo. S tem tudi zanikajo njeno refleksivnost, povratnost, ki je med drugim tudi značilnost (vrlina) samega sebe.[2]

Odgovornost do samega sebe lahko iščemo in najdemo v konsistentnosti naših dejanj, saj se v njej zrcalijo naše lastne vrednote in odziv na situacijske izzive.[3]

To, da se odgovornost sebi odraža, bolje – izraža, v interakciji z drugimi, ki so nam pomembni, nas pelje do na sled odgovornosti bližnjim – sočlanom gospodinjstva, sorodstva, prijateljem. V pomenu bližine so si te instance blizu in sorodne, a je milje odgovornosti drugačen. V gospodinjstvu je odgovornost izrazito solidarna, smo vsi člani odgovorni za vse stvari, ki so last našega gospodinjstva, saj je lastnina skupna.[4] Sorodstvo, ki že dolgo ni vezano na isto gospodinjstvo, je podedovalo nekaj tovrstne logike, a solidarnost ni tako zelo kompaktna in je tudi v načelu (podobnemu fevdalni odgovornosti) segmentirana. Naša izkušnja v gospodinjstvu je situacijska, vezana na skupen prostor, medtem ko sorodniška izkušnja vezana na mrežo sorodniških odnosov in naše mesto v njej. Odgovornost prijateljem pa ni vezana ne na prostor ne na apriorne vezi – lahko bi rekli, da je luksuz odgovornosti. Na eni strani gre za izredno močno odgovornost, na drugi strani pa manj obvezujočo oz. obvezujočo na izrecno prostovoljnih temeljih – pa ne pogodbe – ampak prijateljske zaveze.

Odgovornost bližnjim je, seveda, odgovornost drugemu, a je povratna, refleksivna. S tem pa tudi postane odgovornost samemu sebi. Povratna je v konstrukciji samega sebe. V inter-AKCIJI, vzajemnem delovanju, namreč sebe doživljamo kot delujočega osebka, agensa.[5] Doživetje je, ko govorimo o odgovornosti, hkrati neposredna izkušnja delovanja (in obstajanja), ki nam jo omogoča snov, na kateri delujemo (občutek giba, čustva, misli – in še kaj) in spoznanje, ugotavljanje taistega delovanja, dejanja, kot lastnega.[6] Tragična vrlina (lastnost) odgovornosti je, da si, kljub temu, da si vedno odgovoren drugemu, na koncu odgovoren samemu sebi.

Posebni odgovornosti, ki jo določa okvir interakcije z bližnjimi, lahko dodamo tudi splošno odgovornost do sočloveka. Ta je lahko nehotna, kot samodejen odziv na človekovo stisko, kot npr. ko ujamemo nekoga, ki mu spodrsne. V takšnih primerih gre predvsem za neposreden odziv, ki ne zadovoljuje pogojev odgovornosti, ki smo jih predpostavili zgoraj. Zato je ustrezneje takšna dejanja poimenovati odzivnost, pa čeprav jih lahko imamo za »proto-odgovornost«, zametek odgovornosti. Tak odziv je vseeno moralen, čeprav nehoten, ali celo nezaveden, in izhaja zgolj iz navzočnosti in ne nujno iz drugih razmerij s sočlovekom. A uzremo ga kot moralnega šele naknadno – smo odgovorni, ker smo tako ravnali in ne nasprotno, da smo tako ravnali, ker smo odgovorni.

Vir

Flaker, V. (2019). »Uvod v postinstitucionalnost (spremna beseda)«, v Erving Goffman, Azili, Založba /*cf, Ljubljana. str. 393–410.

---

[1] Za mojo razpravo o konkretnosti »samega sebe« (self) glej Flaker, 2019.

[2] Ponotranjene vrednote oblikujejo našo osebnost, persono, karakter, ne pa nujno nas samih – to kar dejansko v neki konkretni situaciji smo.

[3] To je pravzaprav eden od magistralnih oprijemkov te razprave, ki ga je treba razdelati – nekoč v nadaljevanju.

[4] Eden izmed problemov odgovornosti in življenja v stanovanjskih skupinah je prav v tem, da je lastnina v njih pretežno tuja (organizacije, ki vzpostavi stanovanjsko skupino), ne pa skupna in stanovalcem lastna.

[5] To nas vodi k ugotavljanju, da je odgovornost kot izkušnja dejavnostna kategorija. Tudi ko gre za stvari, odgovornost vpeljuje vsaj možnost razpolaganja s stvarmi, torej, da nekaj z njimi delamo. A je hkrati nujno tudi kontemplativna kategorija, odgovornost moramo uzreti, pogosto tudi tako, da jo uzrejo drugi in da se nam, ki smo nekaj storili, vrne kot stvar (učinek, postvarjeno dejanje ali situacija), za katero smo odgovorni. Ta povrat pa ima performativni postulat – moralno zahtevo, da moramo s to stvarjo nekaj narediti. Ta zahteva ne izhaja iz zgolj iz same situacije, iz srečanja dveh ljudi, temveč je dvojni priklic in sklic na – zunanjo avtoriteto, denimo sorodnike stanovalca, inšpekcijo, skrbnike; in na možnost izgube, poraza. Ta dvojni sklic nas usmeri v ravnanje, ki ne odgovarja na interakcijo, torej stran od dejanske odgovornosti človeku, ki ga srečujemo, še več suspendira odgovornost, ki bi jo de iure morali imeti. Po črki zakona bi se, denimo, skrbnik (in z njim tudi drugi udeleženci situacije) morali ozirati na voljo in želje varovanca, a ta pomemben, celo glavni, del odgovornosti skrbnika zbledi spričo tovrstnega sklicevanja in priklicevanja – de facto je odgovornost defenzivna in reaktivna do predpostavljenih, pogosto implicitnih, avtoritet.

[6] Sanje, kot način razmišljanja in čustvovanja, so tudi delo (dreamwork). V njih marsikaj naredimo, marsikoga srečamo, doživimo. Še posebej, kadar so intenzivne, imamo občutek, da so nam pomembne. A hkrati, v sodobni racionalni (kartezijanski) civilizaciji, kljub temu, da smo jih prav mi sanjali, in da si zatorej mislimo, da smo jih tudi prav mi sami ustvarili, nimamo občutka odgovornosti zanje, za dogodke v njih, tudi ne za dejanja, ki smo jih v sanjah izvršili mi sami. Pri slednjih nas lahko, ko gre za dejanja, ki niso v skladu z našimi lastnimi vrednotami, nas sicer »peče vest« (ali pa smo, nasprotno, nanje ponosni ali veseli, ker nam je nekaj uspelo), nam pa na misel ne pride, da bi bili zanje odgovorni. Prvič zato, ker sanje ne registriramo kot dejanje, temveč kot dogodek. Sanje se nam dogajajo, vključno z dejanji, ki jih v sanjah pripisujemo samim sebi. Še bolj pa nas odveže odgovornosti, predpostavka, da sanje nimajo učinka v vsakdanji, medosebni stvarnosti. Ta predpostavka je sicer precej utemeljena, a ne povsem. Gotovo to ne velja za »sanje« Martina Lutra Kinga. Njegove sanje o enakopravnosti sicer lahko jemljemo predvsem kot metaforo, a ne zgolj tako. Za sanje prevzemamo odgovornost pred psihoanalitikom (včasih tudi namišljenim), ko jih ubesedimo (in tako postvarimo) in interpretiramo. Še bolj radikalno, a hkrati tudi bolj zabavno, je prevzemanje odgovornosti za sanje pri njihovi obdelavi na način Gestalt terapije ali psihodrame. V teh praksah sanje uprizorimo in si tako »prisvojimo« tudi tiste dele sanj, ki smo jih v samih sanjah pripisovali drugim. S tem tudi prevzemamo odgovornost zanje – pred samim sabo (in občinstvom, ki uprizoritev spremlja) – a še vedno ne v stvarnosti vsakdanjega življenja. Korak naprej, a v nasprotno smer, pa je ustvarjanje sanj, proaktiven odnos do njih. V psihosintezi in podobnih usmeritvah, pa tudi v nekaterih domorodskih praksah, sanjam priznavajo, bržkone upravičeno, kolektivni obstoj in možnost zavestnega delovanja v njih. Seveda se v tej stvarnosti, ki se razlikuje od vsakdanje, odgovornost drugače strukturirana in je daleč od pojma odgovornosti, ki ga naslavlja odgovornost do drugih v okvirih, ki jih vzpostavlja družbena hierarhija in imperativ odgovornosti do javnosti, o katerih govorimo zgoraj.

Komu ali čemu smo odgovorni? (Labirinti odgovornosti 4)

Odgovori na to vprašanje so številnejši od odgovorov na prejšnje (za koga ali kaj smo odgovorni); bržčas, kot prikazujemo v shemi spodaj, tudi bolj zapleteni (saj jih zapletajo procesi prevzemanja, prelaganja, sprejemanja odgovornosti). Na drugi strani pa jih laže poenostavimo, zvedemo na tipična razmerja odgovornosti. Odgovor lahko skrčimo na to, da smo odgovorni sebi ali drugim, ali pa na odgovornost, ki jo imamo po raznih hierarhičnih lestvicah navzgor ali pa ki se oblikuje od spodaj – ko smo odgovorni tistim, za katere ali s katerimi delamo.

Ko smo odgovorni do nadrejenih, obstaja razlika med odgovornostjo, ki jo imamo do konkretnih šefov in brezosebnih instanc.[1] Ta razlika vzpostavi tudi razliko v kakovosti odgovornosti, v tem, kakšna je odgovornost – ali je (navzlic podrejenem položaju) osebna ali pa je neosebna. To pomembno vpliva na možnost pogovora oz. razprave med nosilci odgovornosti. Če je osebna, ji je laže ugovarjati, laže se pritoževati ali celo upreti. Brezosebne instance so način, kako upor narediti jalov.

Še zlasti v javnih službah, zavodih in v javnih zadevah smo seveda odgovorni javnosti. Javnosti smo odgovorni ne le v politiki, temveč vedno, ko počnemo nekaj, kar je v javnem interesu. Imamo pa pri tem težavo, da je javnost preveč obči pojem in kako jo definirati.[2] Čeprav imamo vtis, da nam je javnost pri teh (in drugih) zadevah nadrejena, v principu ni tako. Javnost je demokratičen pojem, je enakopraven zbir (ali zbor?) vseh. Se pa v javnosti kot pojmu in kot stvarnosti, pojavljajo pooblaščeni predstavniki javnosti.[3]

Sodišče lahko postavimo tako za reprezentanta javnosti, saj naj bi predstavljal njen interes, kot veja oblasti pa je nadrejena instanca še zlasti, ko gre za vprašanja odgovornosti. V obeh primerih pa je sodišče »eksteritorialno« - se pravi, vzpostavlja neko ozemlje zunaj ozemlja javnosti in drugih vej oblasti.

Bolj konkretna, čeprav še vedno navadno precej abstraktna, je skupnost kot reprezentant javnosti – kot, na primer, jo predstavlja v manjših mestih, v katerih se »vse dogaja na očeh javnosti« – pri tem pa gre za povsem omejen zbor občinstva in ne za vesoljno javnost.[4]  Je pa razlika, ali skupnost definiramo kot občestvo, ki nam daje mandat za delo (in s tem odgovornost njej sami), ali kot zgolj občinstvo, ki opazuje – predstavo, ki jo zanj uprizarjamo. Zato lahko postavimo skupnost (podobno kot smo postavili sodišče) v dve sosednji kategoriji tega, komu ali čemu smo odgovorni.

Nasproti nadrejenim družbenim agregatom in strukturam stojijo takšni, ki so pravzaprav baza našega delovanja, ki nam torej delegirajo odgovornost, da nekaj za njih opravimo in smo potemtakem njim odgovorni – kot smo, denimo, kot funkcionarji odgovorni predvsem članom nekega društva. Pri vprašanju odgovornosti lahko ločimo med bazo, v kateri je odgovornost solidarna, torej kolektivna in nedeljena[5], in bazo, v kateri je odgovornost individualna (in verižna), kar je značilnost storitvene odgovornosti. Obe sta še kako pomembni za našo razpravo o odgovornosti.

Na eni strani je pomembno, da ima naše delo mandat skupnosti, da smo v njeni službi, in ne v službi nekega družbenega segmenta, ki se je skupnosti odtujil in ji je nadrejen (kakor zgoraj). Na drugi strani pa je tudi pomembno, da ohranimo tisti osnovni in bistveni element in moment dela z ljudmi, ki temelji na storitvenem modelu – v katerem se odgovornost oblikuje predvsem do uporabnika storitve, v klasičnem storitvenem jeziku – stranke.

V storitveno modelirani odgovornosti je odgovornost dvojna – konkretno smo odgovorni uporabniku, ki je hkrati tudi naročnik storitve, kot strokovnjaki (professio! ne vocatio) pa smo na sploh odgovorni stroki.[6] To pa je garant tudi uporabniku, da bomo delo opravili strokovno, v skladu s strokovno etiko.[7]

Med instancama odgovornosti bazi obstaja komplementaren odnos, a tudi konflikten.[8] Iz vidika storitvenega modela (Goffman, str. 309–315) je strokovnjakova odgovornost skupnosti deviacija, motnja, ki kvarno vpliva na storitveni odnos.[9] Konfliktnost teh dveh naravnav odgovornosti strokovnjakov lahko postane komplementarna predvsem (morda celo zgolj), ko strokovnjak prevzema zagovorniško vlogo, ko torej uporabnik definira storitev kot orodje sprememb v družbenem tkivu, ki ga zadeva.

Viri

Flaker, V. (2016a) ‘Social matrix of the recovery and empowerment’, in Aufbruch / Ausbruch: Baustellen der Gleichstellung: Fachsymposium von DAS BAND – gemeinsam vielfältig, (Sozialpädagogik, 28), J. Erkinger, Richter, V. & T. Schmid eds, LIT Verlag, Vienna, pp. 66—80.

Flaker, V. (2016b), Social work is the art of remaining human in the inhuman conditions. Dialogue in praxis, vol. 5 (18), spec. Iss., str. 68-80. Dostopno na: http://dialogueinpraxis.net/index.php?id=5&a=article&aid=65

Flaker, V. @Boj za (2012), Direktno socialno delo. Ljubljana: Založba /*cf.

Goffman, E. (2019) Azili. Ljubljana: Založba /*cf. 

---

[1] Na slednje (pravilnike, ministrstva, inšpekcije ipd.) se nadrejeni pogosto tudi sklicujejo. S tem lahko zamaskirajo svoja lastna pričakovanja oz. zahteve, ki pa jih vseeno s tovrstnim sklicevanjem uveljavljajo. Žrtvi odgovornosti pa onemogočijo delovanje oz. upor resničnim interesom nadrejenega.

[2] Poleg občosti je javnost tudi neskončna. V njej ni končnega števila ljudi, vedno obstaja še naslednji član javnosti. To je podobno konceptu sublimne skupnosti, ki sem ga razvijal (Flaker, 2016-a, 2016 b), morda gre celo za isto reč.

[3] V tem se kaže bistvena razlika med realnim javnim prostorom (površinami) in virtualnim, družbenim javnim prostorom. Prvi je gladek, drugi progast, segmentiran – pogosto do te mere, da ni več na očeh javnosti.

[4] V tem smislu je pomembno postaviti vprašanje, koliko je nek zavod odgovoren skupnosti, v kateri je lociran, in koliko neki skupnosti, ki ji streže. Poanta dezinstitucionalizacije je v tem, da to postane ena in ista instanca.

[5] Kar je sploh koren pojma solidarnost, ki ga je iz pravnega termina prav odgovornosti v politični in socialni pojem oblikovalo delavsko gibanje (pozneje prevzeli tudi cerkev in država).

[6] V starih časih je veljalo, da so ekleziastični, verski poklici veljali za poklice dobesedno, za svojo vlogo in delo so prejeli »božji klic«. To pa seveda ni veljalo za »liberalne«, »svobodne« poklice, bolje rečeno strokovnjake. Ti so se zaobljubili (professio), da bodo služili skupnosti in etiki stroke. Zato še vedno delujejo po tarifnem sistemu in nagrade za svoje delo ne zaračunavajo po tržni logiki ponudbe in povpraševanja. Za vlogo te razlike pri nastanku socialnega dela glej Direktno socialno delo, str. 55.

[7] Ta del storitvene odgovornosti zagotavlja tudi pravično plačilo (tarifo) oz. preprečuje izkoriščanje stiske uporabnika za višanje cene storitve.

[8] Kar se kaže tudi v konkretnih problemih timskega dela v neki ustanovi ali drugem kolektivnem načinu organizacije storitev oz. oskrbe. Pomen ključnih delavcev je prav v premoščanju protislovja med tistim, kar je dobro za kolektiv in tistim, kar je pomembno za posameznika. To je tudi med glavnimi temami timskega dela.

[9] Kar se na področju duševnega zdravja in intelektualnega onemogočanja pogosto zgodi, ko sorodniki, sosedje »urgirajo« in postanejo naročniki našega dela – ki naj bi ga opravili z uporabnikom.

Za kaj ali koga smo odgovorni? (Labirinti odgovornosti 3)

Ko se vprašamo o tem, za kaj smo odgovorni, v vsakdanji miselnosti navadno pomislimo na svoja dejanja.[1] Praviloma naj bi ta dejanja bila plod zavestne odločitve.[2] Vsaj taka, za katera smo odgovorni. Če kolikor-toliko zavestne odločitve ni, gre bolj za dogodke kakor dejanja. Značilnost dogodkov je, da se zgodijo, jih ne delamo, naredimo (jih pa lahko ustvarimo?).[3] Običajno pa se pojem odgovornosti veže na naloge in obveznosti – torej na dejanja, ki so nam naročena, torej dejanja, katerih subjekt nismo, smo pa njihov izvajalec oz. agens. Kar nas pripelje do drugega vprašanja, ki določa odgovornost – komu smo odgovorni (o tem malo pozneje).

Drug razred oz. register tega, za kar smo lahko odgovorni so stvari in ljudje. Na eni strani gre tudi pri teh za odgovornost, kaj s stvarmi in ljudmi počnemo, torej dejanja v zvezi z njimi. Na drugi strani pa gre pri predmetih, ki imajo telesno eksistenco (ki obstajajo kot v prostoru določljiva in končna telesa), za možnost manipulacije z njimi, še bolj pomembno za razpravo o odgovornosti, pa tudi za njihovo lastninjenje oz. prilaščanje. Lastnost lastninjenja je bržkone tudi eden izmed konstitutivnih elementov odgovornosti. A konstituira jo prvenstveno odgovornost do drugega.[4] Zunanja odgovornost do drugega nastane takrat, ko uporabljamo, upravljamo ali kako drugače razpolagamo z lastnino drugega. Za nastanek kategorije odgovornosti sta torej nujna pogoja odtujitev in lastnina.

Ko gre za zadeve, ki ne obstajajo telesno, poleg dejanj denimo: stanja, situacije, razmerja, se glede odgovornosti zanje znajdemo v zagati. Na eni strani ni dvoma, da smo za situacije in razmerja, v katerih smo udeleženi, vsaj deloma odgovorni, na drugi strani pa netelesnost teh »stvari« onemogoča razpolaganje z njimi in njihovo določno prilaščanje. Da bi to lahko storili, jih moramo tako ali drugače postvariti, opredmetiti. Postvaritev oz. opredmetenje je torej drugi pogoj za porajanje odgovornosti (ko gre za breztelesne predmete). Opredmetimo jih predvsem z besedami, a tudi drugimi zaznamki in oznakami, ki omogočajo metonimijo dejanja, konstelacije ali odnosa. Prevoz ni stvar, a ga za potrebe ustvarjanja menjalne vrednosti opredmetimo s prevoženimi kilometri – ali kako drugače, da lahko izdamo vozovnico, ki ga potem ponazarja ali celo izmeri.

Odgovornost za dejanja, pa tudi za situacije, razmerja in stanja, ne vpeljujejo dejanja sama po sebi, temveč njihovi učinki. A je odgovornost mera negativnih učinkov oz. posledic naših dejanj. Negativnih – bodisi v njihovi vrednosti, ki jih imajo za nas, predvsem pa za druge, bodisi v izostanku pričakovanih dejanj in njihovih učinkov. Za izdelke, zmage, dosežke, uspehe smo zaslužni, za neuspehe, izgube, poraze pa smo odgovorni. Odgovornost je torej anti-produktivna kategorija, »luzerska« kategorija poraza – izguba (oz. grožnja izgube)[5] pa je njen naslednji pogoj.

Ko gre za odgovornost za ljudi, so potrebne vse te premene, ki smo jih našteli – postvaritev, odtujitev in lastnina, izguba oz. negativne posledice. Ljudje sicer imajo telo, a imajo voljo. Redukcija ljudi na stvari torej pomeni odvzem volje oz. podrejanje njihove volje volji tistega, ki je odgovoren za njih. To je tudi pogoj odgovornosti.[6]

Ko smo analizirali podlago odgovornosti oz. za kaj ali koga smo lahko odgovorni smo pri vsakem možnem elementu ugotavljali pogoj odgovornosti. Pri dejanjih smo prišli do izgube (negativne posledice), pri stvareh do odtujitve, pri situacijah in razmerjih do postvaritve, pri odgovornosti za ljudi do odvzema volje, dogodki pa so nas opozorili na fenomen pripisovanja.[7]

Čeprav smo naštete pogoje izluščili pri posameznih elementih, lahko, vsaj poskusno, trdimo, da so ti pogoji splošni in nujni za vzpostavljanje odgovornosti za karkoli (in kogarkoli). Z drugimi besedami: da vzpostavimo odgovornost mora pretiti izguba oz. negativna posledica, zadeva mora biti vsaj toliko odtujena, da zadeva tudi druge, mora dobiti značaj stvari, ki z njo lahko razpolagamo in ki jih vzame voljo in ima možnost pripisovanja.

 

---

[1] Tako nam pravijo – od novega veka naprej v duhu protestantizma in kapitalizma.

[2] Odločitev je sicer dejanje – odločanja. Ni pa še dejanje, ki bi spreminjalo zunanjo stvarnost (ko se odločamo, da bomo nekaj storili). Je torej virtualno, vrlinsko dejanje, ki mu sledi dejansko ravnanje. Odločitev za nakup, še ni nakup, odločitev za obisk nekoga, še ni obisk.

Podobno velja za postavljanje ciljev, ki je osnovna značilnost osebnega načrtovanja. Gre pa med tema dvema dejanjema za pomembno razliko v tem, da je odločanje reaktivno dejanje, da če prav je odločanje lahko kot proces ustvarjalno, ne ustvarja nečesa novega, je bolj odzivanje na obstoječe možnosti, izbor vsaj dveh alternativ – od katerih je lahko v nekem trenutku ena bolj privlačna od drugih. Postavljanje ciljev je proaktivno dejanje, je več kot izbiranje alternativ, je njihovo ustvarjanje. Je produkt želje in ne predvsem razuma. Pri tem ne smemo želje razumeti kot nekaj, kar a priori obstaja v posamezniku, temveč v mašinskem povezovanju z drugim(i).

Seveda se odločanje in postavljanje ciljev v resničnem življenju prepletata – tudi tam navsezadnje nista eno in isto. Razmerje med odločanjem in postavljanjem ciljev, je treba še raziskati oz. dobro premisliti. Je pa jasno, da se pri postavljanju ciljev (in osebnem načrtovanju) vprašanje odgovornosti (akterja) ne postavlja, vsaj ne na tako zelo pereč način. Nosilec načrta sicer prav z dejanjem načrtovanja, prevzema odgovornost za svoje življenje in njegov potek, a je ta odgovornost eksistencialna, dejanska odgovornost je pri tistih, ki prevzemajo naloge, ki jih človek v načrt zapiše.

[3] Za naravne dogodke ne verjamemo, da jih ustvarijo božanstva in zanje ni nihče odgovoren. (Zdaj sicer vidimo, da so nekateri naravni dogodki pač posledica globalnega segrevanja, ki je človekova odgovornost, ta odgovornost pa je kolektivna.) Podoben status naravnega dobi tudi nehotno dejanje v stanju neprisebnosti. V kazenski zakonodaji velja, da ni zločina, če ni subjekta. Ker subjekt manjka, ga mora (v klasičnih shemi) ustvariti psihiatrija. V novem pojmovanju, ki se trudi, da človeku ne bi vzeli subjektivnosti, gre za novo kvalifikacijo odgovornosti oz. za oporo, da človek odgovornost obdrži. Na ravni vsakdanjih manjših »naravnih dogodkov, kakor so kolcanje, kihanje, prdenje ipd. sicer nimamo težav pripisati dogodka konkretnemu človeku, a se ta lahko opraviči in se s tem distancira od svojega dejanja, vzpostavi razliko med (naravnim) dogodkom in njegovo osebo, celo osebnostjo. Lahko pa tudi svoje dejanje poskuša prikriti in ustvari v svetu otrok igro »kdor ga zvoha, ta ga spoha«.

[4] Na ravni uporabne vrednosti, nas paradoksno, če gre za zares osebno lastnino, lastniško razmerje do predmeta, lastnina načeloma odveže odgovornosti do drugih in tudi do predmeta. Kako ravnamo s predmetom, ki je izključno naš in namenjen izključno lastni uporabi, se zares nikogar ne tiče. V potrošniški, hiperprodukcijski družbi smo postali odgovorni sicer za predmete, ki si jih ne lastimo več – za odpadke in odplake.

Odgovornost za nek predmet nastane, ko mu pripišemo menjalno vrednost. Proizvajalec in prodajalec morata, denimo, dati garancije za predmet, ki ga ponudita na trgu. V tem primeru je kupčeva odgovornost pravilna uporaba predmeta – če naj garancijo hoče kdaj uveljaviti – ali pa če mu tako veleva neka zunanja instanca – avto mora biti tehnično brezhiben, če naj ga uporabljamo na javnih cestah.

[5] Odgovornost nas, če je postavljena pred neželenim dogodkov, svari pred izgubo, jo torej preprečuje, s tem pa tudi, da bi zares postali »luzerji«. Dasiravno pa možnost izgube vpelje. Antiproduktivna nota kategorije odgovornosti je v defenzivnosti – toliko se bojimo poraza, da nas zmaga več ne zanima. 

[6] Ta pogoj seveda velja za ljudi, a velja do neke mere tudi v drugih zadevah, ki smo jih zgoraj našteli kot take, da se zanje vzpostavlja odgovornost. V situacijah in razmerjih obstaja volja, a je ta volja sestavljena – ne le iz kombinacije volj udeležencev, temveč tudi iz okoliščin, materialov, shem, ki v njih delujejo. Celo za stvari, ki imajo svojo težo in potencialno silo pa moč, lahko ugotavljamo, da v stiku s človekom, še posebej, če jih je človek ustvaril, imajo nekaj podobnega volji, svoj namen, pa tudi moč, kar je posebej očitno pri strojih. Avto ima namen in moč hitrega premikanja. Kot naprava je tudi odgovoren za nesrečo, ki se zgodi zaradi prevelike hitrosti, a mu te odgovornosti ne pripisujemo, pripisujemo jo človeku za volanom. V mašinskih sestavah, ko pride do vprašanja odgovornosti, pravni diskurz išče odgovornega subjekta (navadno človeka, najraje posameznika), če ga ne najde gre za dogodek in ne za dejanje. Še bolj natančno – ne gre za kaznivo, krivdno dejanje ali za prekršek, temveč za nesrečo.

[7] Česar nismo natančneje obdelali.

Odgovornost brez odgovarjanja (Labirinti odgovornosti 2)

Odgovornost je v prvi vrsti funkcija formalne organizacije, je pa tudi pojem, ki se pojavlja v vsakdanjih interakcijah. V prvem primeru govori o nalogah, vlogah, pristojnosti itn., ki jih v neki organizaciji prevzamemo. V vsakdanjem življenju pa to besedo slišimo pogosto kot očitek, da nečesa nismo (prav) naredili, da smo izneverili pričakovanja, kot jih sicer implicitno definira nek sorodniški, partnerski, tovariški, delovni odnos. Izrečemo jo tudi kot opozorilo – navadno o tem, da se je v interakciji treba ozirati še na kaj drugega, kot zgolj na to, kar se v njej neposredno dogaja. Ko žena, denimo, možu očita, da ni »odgovoren oče«, ga ne opozarja zgolj na konkretni spodrsljaj, ki se mu je pripetil, temveč priklicuje, sicer nedefinirano, splošno podobo tega, kaj naj bi oče bil.

Vedno, ko se s pojmom odgovornosti srečamo, nastane težava kafkovske sorte. Odgovornost je namreč izredno kompleksen pojem, z množico možnih pomenov, večinoma takšne vrste, ki predpostavlja neko virtualno instanco, navadno célo vrsto njih, po katerih se moramo ravnati. Vemo, da nekdo od nas nekaj v neki situaciji pričakuje, a ne vemo pravzaprav kdo (komu smo zares odgovorni), pogosto pa tudi ne, kaj od nas pričakujejo.

***

Napačno bi bilo domnevati, da odgovornost pomeni, kakor naj bi beseda sama pravila, »zmožnost ali sposobnost odgovoriti (odgovarjanja)«.[1] Glagol »odgovarjati« sicer razumemo predvsem, kot govorno dejanje, ko nam nekdo postavi vprašanje, ali kot dejanje, potezo, ki se sledi dejanju ali potezi drugega (npr. odgovoriti na pismo), celo kot uporniško besedičenje podrejenega.[2] Šele potem kot dolžnost ali obvezo »odgovarjati« za nekoga ali nekaj oz. pred nekom ali nečim. Samostalnik »odgovornost« pa slovar definira povsem brez ozira na osnovni pomen glagola »odgovarjati« oz. samostalnika »odgovor«.

***

SSKJ pojasnjuje »odgovornost« na pet načinov. Morda se prav odsotnost dejanja odgovarjanja (odziva na vprašanje, potezo) kaže kot skupni imenovalec slovarskih razlag. Ta osnovni pomen nadomestijo razlage, ki temeljijo na odnosu do norm, na dolžnosti, obveznosti, na posledicah (predvsem negativnih), pojasnjevanju, utemeljevanju, skrbnosti, slovar jo navaja kot sopomenko, sinonim za »nalogo«, »obveznost«. Slovenski jezik (kakor mnogi drugi) vzame v pojmu odgovornosti dejanju odgovarjanja prav bistvo tega početja, njeno neposredno in dejansko refleksivnost – odzivnost na konkretna dejanja, dogodke. Refleksivnost kategorije odgovornosti, če temu lahko še tako rečemo, je posredna in virtualna. Nanaša se na norme, na zahteve in, tudi če je lastna oz. osebna, na možne posledice, ki lahko šele pridejo. Je lastni odziv na nekaj, kar (še) ne obstaja (posledice) oziroma na neoprijemljive in netelesne instance, ki glede na norme (ne pa na lastna dejanja) nekaj pričakujejo, navadno celo zahtevajo. Poleg (predpisanih) dejanj zahteva od svojega subjekta (tega, ki ji je podvržen) odziv opravičevanja, utemeljevanja, skrbnosti in skrbi.[3] 

Pojem odgovornosti, kot ga definira slovar, torej vzpostavlja virtualno sfero (ki priključuje nosilca odgovornosti na abstraktne dispozitive podrejanja) in postavlja človeka v a priori podrejen položaj do njih. Kot tak, pojem odgovornosti ni v prvi vrsti interakcijska – psihološka, sociološka ali socialna kategorija, temveč je predvsem politična, pravna oz. pravno-ekonomska kategorija.

Odgovornost je predikatna kategorija v smislu, da določa dejanja oziroma kvalificira dogodke. Tako jo določata njena posvečena predmeta – kot smo ugotavljali je subjekt odgovornosti le simulaker osebka – predvsem komu smo odgovorni, pa tudi za kaj smo odgovorni. Starševske odgovornosti ni, če ni otrok oz. če niso zanje odgovorni. Odgovornosti ključnega delavca ni, če ni odgovornosti za uresničevanje uporabnikovih ciljev, za njegovo splošno blaginjo in za to, da bodo drugi upoštevali njegovo ali njeno voljo. A predmet tega, za koga ali kaj smo odgovorni, vzpostavi le osnovo vrste odgovornosti, dokončno jo oblikuje tisti ali tisto, komur smo odgovorni. Ta določa predikatno vrednost odgovornosti. Če smo kot starši odgovorni predvsem otrokom (in povratno sebi kot staršem), smo pa tudi hkrati odgovorni zdravstveni oblasti, da otroke cepimo, šolski, da se otroci naučijo pesmico in naredijo domačo nalogo itn. Kot ključni delavci smo odgovorni predvsem uporabnikom, čigar ključni delavci smo, smo pa tudi odgovorni timu, v katerem sodelujemo – in sicer ne tako, da prilagajamo ravnanje uporabnika zahtevam tima, temveč je naša odgovornost, ne le do uporabnika, temveč tudi do članov tima, da zagovarjamo uporabnikovo voljo, ojačamo njegov ali njen glas, da ga drugi slišijo. Če nam prvi predmet – za koga ali kaj smo odgovorni – daje podlago odgovornosti, nam jo drugi – komu ali čemu smo odgovorni – oblikuje in usmerja.

Viri

Adorján, András (1989). Black is OK!. Batsford.

Adorján, A. (1993). The way it all started … Black is OK! – A quaterly that fights against dogmas, superstition and prejudices of ALL KINDS. Zero – complementary issue, marec 1993, str. 2–5.

---

[1] Tako so poskušali redefinirati pojem odgovornosti v humanistični psihologiji, konkretneje Fritz Perls v Gestalt terapiji. V angleščini je videz, da je temu tako, še bolj zavajajoče očiten – »respons(e)-ability«. Gre predvsem za poskus subverzije pojma, ki je pravzaprav pojem gospodovalnosti, je upor zoper nedoločno avtoritarnost. Gre pa tudi za psihologizacijo te sicer družbene kategorije. Kot domislica in psihološki eksperiment je za našo razpravo, čeprav ponesrečen, lahko tudi produktiven. Upira se namreč »razosebljanju«, ki jo ta pojem predpostavlja – predvsem prelaganju, nalaganju, prevzemanju in veriženju odgovornosti za drugega, na drugega in od drugega. Pojem, ki je kafkovsko brez osebka (subjekta), vsaj za hip vrne akterju subjektiviteto, v dejanju pa ga, pa čeprav gre le za utvaro, osvobodi jarma, podrejenosti volji drugega. 

[2] Dejanje odgovarjanja oz. pojem odgovornosti avtomatično vpeljujeta sintakso podrejanja. Tisti, ki nekaj vpraša, ima pobudo, kakor jo ima tisti, ki dobi pri šahu bele figure. Hkrati pa v tem primeru, pomeni, da podrejeni »ne sme odgovarjati«, kar pomeni imeti svojega mnenja, nasprotovati avtoriteti. »Odgovarjati« je prekršek zoper odgovornost. A biti črn, je u redu, pravi András Adorján (1989, 1993), znani madžarski šahist, velemojster, ki je zmagoval s črnimi figurami, hkrati pa to zanj pomeni tudi borbo proti vsem vrstam dogmatike in apartheida, vključno s tistim, ki ga je tudi sam doživljal in se kot aktivist za pravice uporabnikov psihiatrije proti njemu boril.

[3] Slednji del pričakovanega ali zahtevanega navadno poteka na način notranjega dialoga z instanco gospostva. Glasno postane bodisi kot upor zoper instanco, ugovor – ki postane resnično odgovarjanje – ali pa ko pride do sankcije, ko speča oblast pošlje svoje sle oz. biriče in zahteva – odgovor. V tistem hipu odgovornost še vedno ostane virtualna, se pa, kot je primer pri obsodbi na zaporsko kazen ali namestitvi v zavod, dejanske okoliščine radikalno spremenijo.