Oči, ki vidijo, oči, ki gledajo (po operaciji v srčiki pogleda) [1]

Nekako čudno je pisati z novimi očmi, novim pogledom. Barve, resolucija na ekranu, kontrast – vse je drugače. Črke so manjše, bolj izrazite, drugačne barve. Tudi vse ikone so bolj jasne, svetle in izrazite. Pravijo, da se morajo možgani navaditi na novo sliko.

Operacija sive mrene naj ne bi bila zahtevna. Opravijo jo »v živo« z lokalno anestezijo, seveda ne z injekcijo, samo kapnejo ti anestetik v oko. Po operaciji greš domov in naj bi bil cel in zdrav v kratkem. Tako je t udi bilo.

A vseeno, oči so oči, trema je trema. Ko greš k zobozdravniku, se bojiš bolečine (in navadno, ko gre zares, tudi boli). Če izrujejo zob, boš hin. Morda ne boš kakšen dan mogel vsega jesti. A tudi če ti izpulijo vse, boš lahko še vedno jedel. Zob imaš (na začetku) 32, oči pa samo dve. Če bo šlo kaj narobe, boš v temi.

Sama operacija je bizarna skoraj nadrealna, deloma psihedelična. 

 

Med operacijo moraš gledati, a nič ne vidiš, saj ti delajo prav tam, kjer gledaš.  

Subjekt je slepa pega pogleda.

Vidiš močno belo svetlobo, kar pa ni mistična izkušnja. Ker se oblike in barve s posegi v oko spreminjajo, je estetsko zanimivo, a glede na položaj, v katerem si se znašel, ne preveč navdihujoče. Preplet oblik, ki se spreminjajo, kliče po tem, da bi zaprl oči, se sprostil in užival v spreminjajočih se vzorcih. Pa ne gre. Oči morajo biti odprte, in negibne. Veke prilepijo na operacijsko ponjavo in oko izstopa v zunanjem pogledu kirurga – zanj obstaja samo to, kar je zanj (in zate) pomembno. Vse ostalo ostane prikrito. Z drugim očesom sicer lahko gledaš, a nimaš kaj videti. A je siva tema zadosti, da imaš deljen pogled. Enega, v katerem ti delajo (a tega ne vidiš – vsaj od zunaj ne) in enega, ki vidi sivo temo kirurškega pregrinjala. A tudi ta, skromen, pogled ti da občutek, oziroma dejanski dvojni pogled. A kaj ko z nobenim ne vidiš kaj dosti. A vseeno – pogled je dvojen. Pogleda sta dva, a slike ni nobene.

V navodilih za operacijo so zapisali, da moraš biti med operacijo sproščen in misliti na nekaj prijetnega. Čeprav tega navodila niso dali še ustno, tik pred operacijo, sem ga zavzeto upošteval. Se mi je zdelo, da je od tega odvisen uspeh operacije. Ali pa je pač bila edina stvar, ki sem jo k operaciji lahko prispeval. Ko sem se tako sprostil, sem videl oči. Vse sorte lepih oči, ki sem jih v življenju videl. ene take, ki sem se vanje pogosto zazrl, se v njih utopil, druge spet le bežni pogledi, ko me je presenetila njihova lepota.

 

Oči so edino čutilo, ki je direktno povezano z možgani. Vsa druga čutila imajo med čutnicami in možgani preklop. Oči so torej morfološki del možganov, njihov zunanji del, ki gleda ven iz lobanje. Čeprav zelo periferno, sem imel odprto operacijo na možganih. Po možganskih operacijah ljudje navadno niso kaj pametnejši, prej nasprotno, zagotovo pa je moj pogled zdaj bister, kristalno jasen. Morda zato nič pametnejši, a bolj zvedav in morda celo bolj prodoren.

Spet je to vprašanje pogleda – z moje strani zagotovo – s strani občinstva pa stvar njihovih projekcij v moja temna očala, ki jih zdaj nosim, da ne bi bil preveč pameten. Spet slepa pega pogleda – ne vidim namreč, da ljudje mojih oči ne vidijo. Ravnam tako, kakor da bi sogovorniki imeli z menoj očesni stik, a ga v resnici nimajo. Oni pa – eni tako, kakor da bi imel »hladen« pogled, kakor da stika ne bi bilo, samo posel. Prodajalka, ko jo pogledam, se mi ne nasmehne – niti z očmi ne z ustnicami in obrazom, samo pove znesek računa in se hladno odzove, ko ji zaželim prijeten preostanek dneva. Drugi se s tako minimalno transakcijo ne zadovoljijo. Poskušajo manko sogovornikovega pogleda in stika z njegovimi očmi nadoknaditi s povečano siceršnjo prisrčnostjo. 

 

***

-          Kaj delaš?

-          Iščem umetne solze!?

Po operaciji si moraš večkrat na dan v oči nakapati razne kapljice. Med njimi tudi »umetne solze«, ki zares niso zdravilo, ampak vlažilo (blažilo? pogleda).

Lastne, ta prave solze navadno ne iščeš, tudi če jih še tako pogrešaš. Same privrejo na oči – zaradi joka, žalosti, sreče, veselja, ganotja ali pač mraza. So del naše nehotne istovetnosti. Imamo »krokodilje solze«, ko jokamo brez čustev, ko pa jokamo brez solz, pa si drugi mislijo, da jok (in žalost) hlinimo. Pravih solz pa gotovo nikoli ne iščemo, tudi če jih še tako rabimo. Umetne pa so vedno pri roki, na nočni omarici, samo poiskati jih je treba, potipati in jih najti.

***

Kljub temu, da sam poseg ni boleč in da tudi po njem ni kaj dosti bolečin, si po njem utrujen, čeprav že hitro vidiš, da bolje vidiš, raje bolj mižiš, kakor da bi gledal, pa čeprav si spregledal. Pa ne gre za to, da bi se bal tega, kar bi utegnil zdaj bolje videti – zdaj, na primer, vidim, kako umazane so šipe na mojih oknih, koliko se prahu nabralo po kotih sobe itn., oči so preprosto utrujene, boječe. Ne bojijo se podob ampak svetlobe, ne bojijo se pogleda ampak gledanja. Morda se bojijo »drznega pogleda« prav v dobesednem pomenu – hitrega obrata oči, spremembe fokusa. Po vsem, kar se jim je zgodilo, so previdne. Bolj pomembno je, kaj se v njih dogaja, občutek celjenja, blagodejnost teme in počivanja v njej. Postanejo sredstvo počitka, ne pa dejavnosti, budnosti.

Ko se odpočijejo, dobijo prejšnjo gotovost pogleda, ko se začne razkrivati svet, ki je bil prej zastrt (zdaj vidim, kaj ljudje delajo na Krimu, ki mi je prej bil pač hribna gmota), se pojavi vprašanje, kako najbolje izkoristiti novi vid, kaj iti pogledat, s čim nasladiti pogled, ki je postal bogat in požrešen. Kaj je treba v mestu in v svetu videti?

 

 P. S. Za nove poglede sem hvaležen Marku Hawlini in njegovi pomočnici, socialni delavki, Petri Čelik. Hvala.

---

[1] Tale blog ni kaj dosti o socialnem delu. Je o eni osebni izkušnji. Se opravičujem tistim, ki so mislili drugače 😊

Ovira je stanje – omogočanje je nastajanje (bržkone zadnje nadaljevanje razprave o terminologiji omogočanja)

Nekoč sem se ustavil v Regentskem parku na križišču z množico smerokazov, ki so kazali na vse strani in usmerjali mimoidočega na razne znamenitosti in izhode iz parka. Medtem ko sem se praskal po glavni, kam naj grem, se je ob meni ustavil kolesar in me vprašal, v katero smer mora iti, da pride v zoološki vrt. Na glas sem se začudil, da me sprašuje, ko pa vendar na smerokazu to jasno piše. Ne brez togote, mi je odgovoril, da pač ne zna brati, in se pritožil, da bi lahko za ljudi, kakor je on, na tablo narisali, kakšen simbol, za živalski vrt npr. pando, da bi tako ljudje bolje vedeli, kam naj gredo. In se je odpeljal v smer, ki sem mu jo pokazal.

Je bil kolesar »invalid«, »prizadet«, »oviran« ali »z oviro«, »hendikepiran« ali »onemogočan«. Bil je človek, ki je bil očitno fizično in umsko precej sposoben – super gibljiv in gibčen, kritičen do družbenih ureditev in njihove diskriminacije. Bil je manj zmeden od mene, ki nisem vedel, kam naj krenem, vedel je, kam gre, a tega ni mogel prebrati. Bil je pač človek, ki se zaradi svojega družbenega položaja, ni naučil brati. To je bil njegov »hendikep« (v tej zvezi očitno v pomenu, da je »zaostal«, da ne more dohajati tistih, ki brati znajo). Lahko tudi rečemo, da je to bila njegova »ovira«, a pri tem ne bomo določno povedali, ali je ovira to, da ne zna brati, ali to, da smerokazi nimajo piktogramov, ki bi jih lahko vsakdo razumel. 

Ovira vedno predpostavlja dialektiko med njo samo in nekom, ki jo hoče »preskočiti«. Statistični, večinski pogled na to dialektiko nas vodi k sklepu, da je ovira neprehodna, nepremagljiva, skratka objektivna, če je ne more preskočiti ali preplezati večina ljudi, ki se z njo srečajo. Če ovira ni gladek, tri metre visok zid, ampak dvajset centimetrska stopnica, rob pločnika, je to ovira samo za nekaj ljudi in jo pripišemo subjektu, ki je ne more prestopiti. Je »subjektivna«, pa čeprav objektivno obstaja.

Pri izrazu »onemogočanje« je takšen razcep med »subjektom« in »objektom«, med »oviro« in »oviranjem«, bistveno manjši, če sploh obstaja. Na povsem jezikovni ravni gre za glagolnik (onemogočanje) ali deležnik (onemogočan), tvorba samostalnika pa bi bila zelo okorna ali celo nemogoča.[1] Problem je torej v samostalniku. »Ovira« postane stvar, njeno lastnost »oviranja« pa lahko pripišemo bodisi kot esenco, bistvo stvari same bodisi kot lastnost (celo bistvo) subjekta, ki se z njo spopada. Ko uporabimo izraz »onemogočanje« te dileme, dvoumnosti ni. Ni dvoma, da napisi brez risbice ne omogočajo orientacije tistim, ki ne znajo brati angleških napisov (torej poleg nepismenim tudi turistom, pa tudi tistim, ki sploh ne vidijo brati, a tem tudi piktogram ne bi kaj dosti pomagal).[2]

Oba izraza sta v glagolskih izvedenkah skorajda enakovredna oz. delujeta na enak način. Glagol, pa naj bo to »ovirati, oviranje, oviran« ali »onemogočati, onemogočanje, onemogočan«, vedno kot prehodni glagol vpeljuje osebek, subjekt, ki »ovira« ali »onemogoča« nekoga ali nekaj; človek, ki pa je »onemogočan« ali »oviran« pa je pasivno deležen »oviranja« ali »onemogočanja«. A tudi v glagolskih oblikah se pozna, da je moč iz enega tvoriti samostalnik, iz drugega pa ne. Napeljuje nas, da je lahko »ovira« stvar v subjektu ali zunaj njega. Ko stvari ni, se človek lahko sicer sam onemogoča (v tem primeru je onemogočanje povratno), a je v trpni obliki to nemogoče, saj je »onemogočan« od nekoga ali nečesa drugega.

Prav tu se kaže ključna razlika med izrazoma, ki je v tem, da oviranje nima neposrednega nasprotja. »Ovira« ima antonim v našem primeru v »priložnosti«, »prednosti«, pri glagolu »ovirati« pa moramo za zadevo že uporabiti bolj opisen pristop – morda »dati prednost«.[3] »Oviranje« na ravni jezika ne moremo elegantno pretvoriti v nasprotno delovanje, kakor to lahko storimo s parom »onemogočanje« in »omogočanje«. S piktogrami na kažipotih lahko omogočimo ljudem, ki imajo težave z branjem, da se bolje orientirajo, pri čemer jih le besedni kažipoti bodisi ovirajo ali onemogočajo. Prav beseda »onemogočanje«, pa čeprav le besedno, omogoča dejanja v nasprotno smer. In to je bistven argument za spremembo.

Sicer pa ne vem, ali se ta trud, ki sem ga vložil v argumentiranje eksperimenta, ki ga predlagam, splača. Saj besede pri tem, ali bomo ljudi onemogočali ali pa jim bomo omogočali, da so ljudje in da delajo tisto, kar bi radi, nimajo toliko pomena, kot jih imajo dejanja, a vseeno upam, da bo to početje le omogočilo kakšno dejanje več v pravo smer. 

 

---

[1] Iz istega korena, ki je pravzaprav »moč«, bi lahko tvorili le samostalnik »nemoč«, »nezmožnost«, kar pa bilo, čeprav ne čisto nesmiselno, že zelo daleč o izvora »onemogočiti«. Zabavna misel: prislov bi potemtakem bil »nemogoče« 😊 – nekaj povsem nasprotnega maksimi, ki jo tukaj zasledujemo, in sicer – da je »vse mogoče« – če le hočemo in najdemo sredstva in vire, da to omogočimo.

[2] Dogodek, ki ga zgoraj opisujem, se je zgodil še pred turističnim boomom. Zdaj v turističnih krajih postavljajo table z risbicami. So nepismeni predhodnica turistov ali pa je naval turistov odprl vrata tudi tistim, ki ne berejo?

[3] »Pospeševati« je protipomenka »zaviranju«, v določenih primerih (ko gre za gibanje) tudi za »oviranje«. V kontekstu naše razprave pa ni ustrezna.

Oviranje ali onemogočanje? (drugo nadaljevanje razprave o terminologiji omogočanja)

Odgovor je seveda na dlani. Nobeno! Če seveda govorimo o dejanjih. Ko govorimo o besedah, ki jih neradi uporabljamo (nesnovna težavna dediščina – bi rekli v Muzeju norosti), pa moramo izbirati.

Ovire

Izraz »oviranost« se je v več izpeljankah bistveno bolj uveljavil od drugih alternativ »invalidnosti«. Čeprav so »ovire« v socialnem modelu mišljene kot ovire, ki jih postavlja družba oz. jih postavljajo oviranim drugi, pa zaradi neustreznih besednih zvez vseeno pogosto izzveni kot, da bi govorili o ovirah (hibah, pomanjkljivostih) ljudi, ki to nalepko nosijo.

V slovenščini namreč nismo vzpostavili močnega razlikovanja med zmanjšano zmožnostjo človeka, da nekaj dela, opravi (ang. impairment) in družbenim onemogočanjem (disability), družbenimi ovirami, da bi to počel, kar je sicer v korenu »socialnega modela«.

Ta težava se kaže še zlasti v besednih zvezah, v katerih so »ovire« desni polstavčni prilastek, Na primer, ko hočemo uveljaviti »najprej ljudje« slog izražanja, kot v zvezi »ljudje z ovirami«, se sliši, pa čeprav to ni namen govorca, kot da bi ljudje sami imeli ovire, ne pa da bi jim jih kdo postavljal. Tovrstna skladenjska implikacija je gotovo manjša, če je prilastek »oviran« levi in deluje kot ujemalni prilastek, ki postavi pridano identiteto na prvo mesto, kot npr. »ovirani ljudje«. S tem bi sicer kršili maksimo »najprej ljudje (človek)«, a bi, še zlasti, če bi občasno omenili tudi »družbeno oviranost«, menda presegli implikacijo desnega prilastka. To pa je morda dasiravno bolj plodno, kot če bi vztrajali pri »ljudeh« na prvem mestu.[1]

Onemogočanje

Razlog, da namesto »ovir, oviranosti, oviranja in oviranih« poskušamo z »onemogočanjem, onemogočanimi« ipd., torej ni le v neustreznosti desne lege prilastka, temveč še nekaj več. Ko smo namreč razpravljali o medicinskem modelu, ki je po Goffmanu[2] različica popravljalnega storitvenega modela, smo mu v praksi dezinstitucionalizacije postavili po robu »ustvarjalni model omogočanja« –  človeka ni treba popravljati, temveč mu omogočiti (da kljub pomanjkljivosti, hibi) lahko počne, kar mu je pač pomembno (ustvarjanje novega kot nasprotje popravljanja).[3]

Izraz »omogočati« torej uvajamo, da laže vzpostavimo dialektiko med hendikepom in oviro (če naj uporabimo konjeniške izraze), med družbenim onemogočanjem (oz. omogočanjem) in človekovo zmanjšano zmožnostjo za neko dejavnost – kot imamo to v računalniških programih v gumbu »omogoči« (enable) in »onemogoči« (disable).[4]

Da bi se izognili pojmovanju, da je to nekaj, kar človek ima, ali celo, kar je, temveč poudarili, da je to nekaj, kar se mu dogaja, bomo uporabili glagolske oblike (tudi glagolnik in deležnik) in sicer v nedovršni obliki[5] (onemogočati, onemogočanje,  onemogočan – slednji, deležnik se sicer »slabo« sklanja, a se uho dokaj hitro privadi). Izogibali se bomo samostalniški izpeljanki »onemogočenost«, še zlasti v neustrezni desni legi. Govorili bomo torej o »onemogočanih«, ne pa o »ljudeh z onemogočenostjo«, raje o »ljudeh z nalepko intelektualnega onemogočanja« kakor o »ljudeh z intelektualno onemogočenostjo oz. oviranostjo, ovirami«. Sem in tja bomo dostavili tudi, da gre za »družbeno onemogočanje«, kar pa si bralec mora vedno ob rabi teh izrazov, tudi če ni tako zapisano, do-misliti. Upajmo, da eksperiment uspe, če ne pa tudi nič. Ne bomo nič na slabšem. 

---

[1] Tudi sicer se glede tega bijeta dva pogleda na poimenovanje stigmatiziranih skupin. V socialnem delu in tudi v socialni politiki, se je uveljavil pogled »najprej ljudje«; npr. »ljudje z duševno stisko«, »ljudje, ki se teže učijo« »otroci v sporu z zakonom« itn. Vendar se nekatere skupine raje poimenujejo »najprej z identiteto« npr. »istospolno usmerjeni (ljudje)«, »stari ljudje« ipd. Obe naravnanosti si prizadevata, na jezikovni ravni, prevrednotiti družbeno vlogo in položaj poimenovane skupine. Prvi rek izraža to, da smo v prvi vrsti ljudje, ki imajo med drugim tako ali drugačno značilnost. Kot desni prilastek, je ta značilnost naključna. V drugem reku, ko je na prvem mestu pa je ključna. Prva uvaja »besedni humanizem«, izražanje tega, da je bistvena naša skupna človeškost in šele nato vloge, ki jih prevzemamo. Taki plemeniti jezikovni gesti stoji nasproti, bolj izzivalna, subverzivna jezikovna taktika, ki postavi identiteto zanemarjene skupine na prvo mesto in ji s tem skuša dodati vrednost jo prevrednotiti v smislu »gay pride«, »mad pride«. Splošni humanizem zamenja partikularna identitetna politika. Slednja je legitimna, če jo vodijo ljudje, ki jih to zadeva. Je pa problematična, ko neke lastnosti tem istim ljudem pripisujejo drugi. Takrat postane subverzivni moment prevrednotenja besed in vlog problematičen. Nenazadnje se lahko ljudje poimenujejo, kakor hočejo, ko jih naslavljamo drugi, pa moramo biti pazljivi in spoštljivi, še posebej če jih naslavljamo, ali celo zgolj poimenujemo, kot strokovnjaki oz. »ljudje, ki imajo več moči«. 

[2] Erving Goffman, Azili, Založba /*cf, Ljubljana, 2019, str. 307–370.

[3] Vito Flaker, »Uvod v postinstitucionalnost (spremna beseda)«, v Erving Goffman, Azili, Založba /*cf, Ljubljana. 2019, str. 409.

[4] Presenečeni bomo, kolikokrat bomo ta izraz uporabili tudi za osebje, strokovnjake, ki jim medicinski oz. institucionalni model tudi onemogoča marsikaj. Videli bomo, da smo pogosto v istem čolnu onemogočenosti, oviranosti oz. da smo v tem sistemu tudi strokovnjaki precej invalidni.

[5] Dovršna oblika deležnika »onemogočen« je ušesu sicer bolj prijazna, smo je bolj navajeni, a bomo uporabljali nedovršno obliko, da poudarimo, da gre za proces in nedovršeno družbeno stanje, ne pa za človekov atribut, lastnost.