V akcijskem raziskovanju pa tudi sicer, ko se pri praktičnem delu srečujemo z ugankami, ki jih je treba razvozlati, pogosto uporabimo metodo oz. vzorčenje kritičnih primerov.[1] Kot razumem, gre za metodo vzorčenja, ki je utemeljena na tem, da je tak dogodek reprezentativen, ne glede na (statistično) pogostost, saj nedvomno kaže na nekaj ali celo to dokazuje.
Vzemimo npr. primer nekoga, ki so ga namestili na varovani oddelek zaradi pomanjkanja oskrbe, torej zato, ker mu terenske službe niso mogle zagotoviti oskrbe, podpore, pomoči tam, kjer živi. Ta primer kaže na to, da je lahko prav pomanjkanje oskrbe lahko dejavnik (moment) namestitve oz. zapiranja. Ne vemo pa, koliko močan in pogost je ta dejavnik. Da bi to zvedeli, bi morali uporabiti standardizirano metodo in s statističnimi metodami (faktorsko analizo, analizo variance ipd.) analizirati pogostost pojavljanja, prepletenost z drugimi dejavniki in kolikšni je delež tega dejavnika pri vseh namestitvah oz. kolikšni delež variance lahko s tem dejavnikom pojasnimo.
Na drugi, izhodni strani lahko, denimo, se lahko nekdo z oddelka preseli tako, da živi samostojno. Ta primer nam kaže, da so take preselitve možne. Ne vemo pa, v kolikšnem obsegu so možne oz. koliko stanovalcev varovanega oddelka bi se lahko tako preselilo.
Zares kritični primer bi bil, če bi se preselil stanovalec varovanega oddelka z najbolj intenzivnimi potrebami po oskrbi. V tem primeru, bi lahko trdili, da je taka preselitev možna ne glede na intenziteto potreb po oskrbi za vse stanovalce tistega varovanega oddelka (celotno konkretno oz. specifično populacijo).
Če se vrnemo na prvi primer, bi bil povsem kritičen primer, ko bi ugotovili, da je bilo pomanjkanje oskrbe edini razlog (dejavnik) za namestitev. Takrat bi lahko ugotavljali, da je pomanjkanje oskrbe dejavnik, ki je neodvisen od drugih dejavnikov – tistih, ki so formalni pogoji za namestitev (neprisebnost, ogrožanje, izčrpane manj omejujoče možnosti) in drugih neformalnih dejavnikov (volja neposrednega okolja po izključitvi, karierne kontingence ipd.).
S tem pa nismo ugotovili, ali je dejavnik »pomanjkanja oskrbe« vseprisoten oz. ali vedno nastopa kot razlog namestitve proti volji. Ugotovili smo le, da konjunkcija, sprega z drugimi dejavniki, ni nujna (tako kot je npr. nujna konjunkcija vseh treh formalnih pogojev, namreč da nastopajo skupaj). Ker pa smo ugotovili, da je lahko neodvisen dejavnik, potem sledi, da ga je treba v postopkih namestitve (pred sodiščem) pretvoriti (obleči) v formalne dejavnike-pogoje namestitve. Navadno sicer tako, da pomanjkanje oskrbe pretvorimo v to, da je nekdo »nevaren sebi«, lahko pa (z malo domišljije) tudi v druge. Človek, ki npr. ni sposoben poskrbeti zase, je lahko prav zaradi te značilnosti pomanjkljivo priseben ipd. Je pa dejansko pomanjkanje oskrbe konkurentno z tretjim formalnim pogojem »izčrpanimi možnostmi manj omejujočih posegov« (=oskrbe). Če enačaj velja, potem je »pomanjkanje oskrbe« vedno prisoten pogoj-dejavnik namestitve proti volji.[2]
Sklep, da je pomanjkanje oskrbe ključni (glavni?) razlog za ukrepe proti volji bi morali preskusiti (z logičnim sklepanjem in empiričnimi primeri) tako, da bi dokazovali oz. preskušali, ali je nevarnost (ogrožanje) neodvisen dejavnik ali pač ne (v Italiji so dejavnik nevarnosti nevtralizirali s tem, da nevarnost sodi na področje urejanja redu in miru, ne pa v zdravstvo in socialo – oziroma mu podelili neodvisen status na drugem področju oz. tam, kjer ga že ima). Torej je vprašanje, ali obstaja oz. na kakšen način obstaja nevarnost v okviru človeške solidarnosti, ne da bi nevarnost pogojevala prav solidarnost (pomanjkanje oz. zadostnost oskrbe). Z drugimi besedami – povsem mogoče je, da ima zgornji dokaz luknjo; če je pa nima, pa je oskrba, solidarnost pravzaprav glavna tema v vprašanju zapiranja in prisile. ITD.
Razprava oz. dokazovanje, ki smo ju tu opravili, pa uvaja še vprašanje konjunkcije več momentov pri namestitvah proti volji (morda celo pri uporabi prisile nasploh). Ugotavljali smo namreč, da je takšna namestitev rezultanta več različnih dejavnikov, momentov. Formalizirani so predvsem trije, obstajajo pa tudi drugi, ki smo jih poimenovali »neformalni«. Gre za realne konstelacije (materialne okoliščine, vzorce medosebnih odnosov, institucionalne in druge ureditve, življenjske dogodke itn. ).
Formalizirani momenti oz. formalni pogoji za namestitev proti volji (pa tudi druge prisilne ukrepe, denimo skrbništvo) morajo vedno nastopiti v konjunkciji, delovati morajo vsi trije hkrati, ni zadosti, da deluje le eden. Ni dovolj, da človek »ni pri sebi«, mora »ogrožati druge, sebe ali premoženje«[3], hkrati pa tega ogrožanja, nevarnosti »ne moremo odpraviti »z manj omejujočimi« ukrepi, sredstvi. Tudi ni dovolj, da človek karkoli ogroža, pri tem mora biti zaradi »duševne motnje« nepriseben.
Medtem ko sta prvi in drugi pogoj v povedi priredna, pa je tretji pogoj v povedi podreden, odvisen je od ugotovitve ogrožanja, nevarnosti, saj moramo prav to odpraviti oz. je v primeru prisilne namestitve ne moremo odpraviti drugače. Vendar taka sintaksa velja za izrek, za poved, v smislu dejanj, ravnanja pa gre v resnici za obrnjeno sintakso umevanja. Če namreč nevarnost lahko odpravimo z manj omejujočimi sredstvi, potem nevarnost (in posledično neprisebnost) nimata moči, postaneta nepomembni v procesu odločanja. Oziroma če to dokažemo, pokažemo pred sodiščem, se sodišče ne bo (naj se ne bi) odločilo za prisilni ukrep.[4] V tem smislu je pogoj »izčrpanih možnosti« nadrejen pogojema, ki ga sicer, v izreku, uvajata. Če manj omejujoči ukrepi oz. sredstva odpravljanja ogrožanja pomenijo organizacijo takšne oskrbe, ki ogrožanje odpravlja, potem bi lahko trdili, da je prav pomanjkanje oskrbe glavni, magistralni oz. odločilni pogoj za namestitev proti volji.
[1] Besedilo bloga je nastalo ob komentiranju doktorskega dela Juša Škrabana o preobrazbi varovanega oddelka (še v delu). Lahko pa tudi štejemo, da je besedilo nastalo tudi v okviru raziskovalnega programa »Socialno delo kot nosilec procesov družbenega vključevanja in socialne pravičnosti v Sloveniji – teoretske podlage, metodološke in metodične usmeritve in zgodovinski razvoj« (številka: P5-0058) pa tudi raziskovalnega projekta »Dolgotrajna oskrba ljudi z demenco v teoriji in praksi socialnega dela« (številka: J5-2567), ki ju financira ARRS.
[2] Logika, da je oskrba glavni namen pa tudi pogoj posega v življenje drugega (z rahlo drugačno argumentacijo) je tudi v ozadju Zakona 180.
[3] V tem delu je pogoj ogrožanja razdeljen na več podpogojev. Ti pa ni treba, da so konjunktivni, lahko nastopajo disjunktivno, se pravi, da je dovolj, da človek ogroža sebe ali drugega ali premoženje. Disjunkcija pa omogoča s širjenjem obsega dogodkov večjo arbitrarnost oz. večjo možnost zajema pojavov.
[4] Lahko bi sicer odločilo, določilo omejene obvezne ukrepe, ki so manj omejujoči kot je namestitev na zaprti oddelek. Obstoječa zakonodaj to dovoljuje v »nadzorovani obravnavi«, a v praksi navadno tak ukrep pomeni nadzorovano jemanje zdravil in obvezne stike z izvajalci take »obravnave«, ne pa drugih fokusiranih ukrepov, kot bi bili npr. prepoved približevanje, upravljanja z vozilom, ravnanja s premoženjem, kot včasih opozarjamo v skladu z analizo tveganja. V primeru izrekanja takih ukrepov, bi sodišče seveda moralo te ukrepe prav tako utemeljiti na nevarnosti in neprisebnosti. Da ohranimo razpravo preprosto, te komplikacije tu ne bomo upoštevali.
Ni komentarjev:
Objavite komentar