Kaj torej predlog sprememb zakona o socialnem varstvu prinašajo in kaj ne

Najprej lahko ugotovimo, da prinašajo spremembe. Že to samo po sebi je velik korak, saj kot sam predlagatelj ugotavlja, je zakon o socialnem varstvu zastarel in ga je treba spreminjati. Seveda ga je treba korenito spremeniti in prenoviti. Šteti je, da prav te, sedanje, majhne spremembe, napovedujejo širšo prenovo. Upajmo, da ne samo zakona, ampak celotnega sistema socialnega varstva. Diskusija ob teh manjših spremembah je namreč pokazala ravno to, da je veliko akterjev socialnega varstva bilo ob tako majhnih spremembah frustrirana – hoteli bi več in bolje.

Zato je treba te spremembe pozdraviti, malo popraviti in jih sprejeti. Potem pa takoj začeti delati na večjih spremembah in na spremembah sistema. Recimo, da so te, sedanje spremembe, pilotske. Pomagale nam bodo začeti spreminjati, dale nam bodo prve izkušnje in omogočile začetek večje reforme. Iz izkušenj z uvajanjem koordinirane oskrbe, socialne aktivacije – kakorkoli bodo že oblikovane, bomo lahko gradili na dejstvih utemeljeno razpravo o drugih spremembah.

Očitno je, da predlagane spremembe pomenijo krepitev centrov za socialno delo in strokovnega dela na njih – v nasprotju z zadnjimi spremembami, ki so pomenile krepitev administrativnega dela. Povečalo naj bi se število zaposlenih na centrih, predvsem pa naj bi dobili centri dve pomembni nalogi, ki pomenita krepitev – ne samo centrov temveč tudi delovanja celotnega sistema socialnega varstva. Pomenita veliko in odločno injekcijo v aktiviranje sistema.

Obe nalogi, ki ju spremembe prinašata pomenita bistveni premik v pojmovanju socialnega dela in socialnega varstva. Pomenita pro-aktivnejši[1] pristop k reševanju stisk ljudi, ki smo jih do zdaj »parkirali« na robu dogajanja, v provizorični eksistenci – bodisi zavodov bodisi tenkih socialnih denarnih prejemkov. Zdaj se delo lahko zares začne.

Prav tu se morda kaže največja pomanjkljivost predlaganih sprememb. Razprava je pokazala veliko mero dvoma v namene predlagatelja. Najprej zato, ker je bilo v neposredni preteklosti malo sistemskih sprememb ali pa so bile slabe. Zato marsikdo ne verjame v namene resničnih sprememb. Dvom krepi tudi zakonska zastavitev sprememb, ki sicer predvideva več zaposlitev (na centrih – ne pa pri drugih izvajalcih socialnega varstva, kar je tudi vir frustracij), zanemari pa druge vzvode tako koordinirane oskrbe kakor tudi socialne aktivacije. Če naj bi ideji res v praksi zaživeli, bi morali koordinatorji in aktivatorji imeti na voljo še druga sredstva za izvajanje svojega dela. Morali bi imeti sredstva in vire za ustvarjanje storitev, ki bodo del osebnih paketov oskrbe kakor tudi osebnih paketov aktivacije. Teh ne bomo dosegli zgolj z novimi programi, temveč bo potrebno veliko dela, da bi ustvarili odgovore na človeške zagate uporabnikov po njihovi osebni meri. Individualizirani oskrbi in aktivaciji po osebni meri pa bi morali postaviti ob stran, kot dopolnilo in antitezo tudi skupnostne načine organiziranja oskrbe in aktivacije. Ne samo take, ki se bodo dogajali v skupnosti, temveč tudi take, v katerih bo cela skupnost sodelovala. Ne samo storitvene in psihopedagoške prijeme temveč tudi stvarne spremembe življenja uporabnikov, večji dostop do virov in večje povezovanje z drugimi – za skupno dobro.

Spremembe uvajajo nove možnosti za dva procesa: socialno aktivacijo in dezinstitucionalizacijo. Iz predloga bi morda kdo lahko sklepal, da gre za dve ločeni dejavnosti. V resnici pa sta precej povezani. Dezinstitucionalizacija namreč pomeni aktivni pristop pri reševanju dolgotrajnih stisk, vključevanje ljudi v vsakdanje dogajanje v skupnosti, aktivacijo virov v skupnosti in ljudi, ki so do zdaj bili parkirani v ustanovah. Na drugi strani pa odpravljanje institucij odpravlja »potuho« oz. videz reševanja stiske s tem, da nekoga nekam namestimo. Odpravljajo silo v polju socialnega varstva, ki polje dela statično, ki dezaktivira vire, ki jih ljudje sicer imajo na voljo, paralizira možnosti za delovanje v okolju in prenaša logiko opredmetenja uporabnikov – tudi na tiste, ki sicer v institucijah ne pristanejo.

Po čisto tehničnem vidiku z vidika dezinstitucionalizacije tem majhnim spremembam manjkajo nekatere tudi manjše spremembe, ki bi pomagale deblokirati mašino dezinstitucionalizacije. V Pripravah izhodišč dezinstitucionalizacije (Flaker et al. 2015) smo poleg uvedbe storitve koordinacije našteli še:

·         Uvesti možnosti pilotiranja.

·         Razširitev možnosti družinskega pomočnika.

·         Drugačna definicija institucionalnega varstva – oskrba z nastanitvijo.

·         Ločevanje statusa stanovalca zavoda in uporabnika storitev v skupnosti.

V času sprememb je nujno dopustiti in spodbujati inovacije in poskrbeti, da se ne bomo zapletali v nesmisle prilagajanja novosti starim normativnim okvirjem. Družinski pomočnik je morda institut, ki ga je treba na novo premisliti, a preden ga zastavimo povsem na novo in uvedemo raznolike možnosti pomočnikov, bi ga veljalo narediti dostopnega vsem uporabnikom z dolgotrajnimi stiskami. Če naj bi se v neposredni prihodnosti dogajale spremembe na področju nastanitev uporabnikov in razširile možnosti oskrbe, bi moral zakon to tudi omogočiti. Predvsem pa bi moral zakon zagotoviti povratnikom iz ustanov nov status in preprečiti njihovo trans- ali reinstitucionalizacijo. S temi manjšimi spremembami, ki sodijo v razred popravkov zakona, bi bilo proces lažje začeti.

Sklenemo torej, da so spremembe zakona o socialnem varstvu ne le potrebne temveč nujne. Zato jih je treba podpreti. A ji je treba tudi deloma popraviti. Če se le da je treba novima storitvama dodeliti vire in sredstva, da bosta aktivacija in oskrba možni in prožni. Vzpostaviti je treba konceptualno razliko med storitvami in programi. Ukinjeno pripravništvo je treba nadomestiti z drugimi spodbudami za vstop novincev na področje socialnega varstva. Predvidenim spremembam je treba dodati zakonsko določilo o možnostih pilotiranja in, če se le da, dopolniti spremembe še z nujnimi spremembami za prehod iz institucionalnega varstva v skupnostno oskrbo (glej zgoraj).

Kljub odprtim konceptualnim vprašanjem, nujnim nedorečenostim in morebitnim dvoumnostim glede izvedbe, je treba spremembe sprejeti. Ne smemo namreč dopustiti, da bi to zaustavilo napovedani razvoj, ki si ga želimo in ga čakamo že leta. Zdaj je potreben pogum za delo, za spremembe, ki ga ne smejo blokirati razprave (te lahko trajajo v nedogled, in je tako prav, a jih lahko imamo ob uvajanju novosti – in če bomo začeli spreminjati – bodo razprave boljše in bolj tehtne). Zavihati moramo torej rokave, predvsem pa stopiti skupaj, saj je najbrž bolj pomembno, kako bomo predvidene spremembe uresničevali kakor kako so v zakonu zapisane.  

---

[1] Obe novi storitvi temeljita namreč na osebnem načrtu – na projekciji želj, hotenj in ciljev ljudi, ki jih do zdaj ni nihče nič vprašal.

O reguliranju socialnega varstva

V zakonu o socialnem varstvu naj bi prišlo še do nekaterih sprememb. Te niso tako zelo strateškega pomena. Spremembe odvzamejo  nekaj malega zakonskih pooblastil Socialni zbornici, razširijo pojem organizacij, ki opravljajo dejavnosti v javnem interesu na področju socialnega varstva, in uvedejo drobne spremembe glede delovanja centrov – regijsko delovanje in delovanje zunaj delovnega časa. Vsebuje tudi nekaj sprememb določil glede delovanja socialne inšpekcije. Razen na zadnjo, se bom na kratko nanje ozrl.

 

Vloga zbornice in potreba po razvojnem subjektu

Prenos nekaterih pooblastil Socialne zbornice na ministrstvo je za nas navadne smrtnike precej nepomembna zadeva. Ali zbornica predlaga člane strokovnega sveta ministrstva ali pa si jih izbere ministrica kar sama, ali »pogoje in način opravljanja pripravništva in strokovnega izpita« določi zbornica ali ministrstvo, je bržkone za vse, ki delamo v socialnem varstvu precej vseeno, še bolj pa je, verjetno, vseeno uporabnikom oz. nima kakšnega večjega vpliva neposredno na storitve in druge dajatve, ki jih dobijo. Hkrati pa ta sprememba kaže na nejasnost glede tega, kdo je regulator in kakšna je narava reguliranja socialnega varstva. Verjetno kaže tudi na nezadovoljstvo predlagatelja nad prakso in razmerji moči v preteklem obdobju (predlagatelj sicer pojasnjuje spremembe z odpravo nepotrebnih administrativnih postopkov).[1]

Čeprav sem načelno pristaš avtonomije stroke, se mi zdijo predlagane spremembe u redu. Strokovni svet je namreč posvetovalni organ ministrice in zato je povsem legitimno, da ga ministrica tudi imenuje. Ministrica sicer lahko sprejme ali pa tudi ne predlog socialne zbornice, a je vseeno s predlogom omejena in če bi hotela bistveno drugačno sestavo od predlagane, bi tvegala zamero ali škandal. Na drugi strani ima Socialna zbornica že svoj strokovni svet, torej vrhunsko strokovno telo, ki ga sama izbere.

Ko sem sam bil član sveta, je bil svet precej uravnoteženo sestavljen. Slabo polovico so sestavljali priznani znanstveniki tega področja (v zakonu je zapisano socialne politike, kar bi bilo vredno spremeniti v socialnega dela in varstva) in pa predstavniki stroke – priznani praktiki, pa tudi predstavniki raznih akterjev na tem področju. V zadnjih sestavah se je ta uravnoteženost spremenila, predstavnikov akademskega, znanstvenega kraka stroke je bilo manj, med njimi pa zelo malo reprezentacije prav socialnega dela. Predlagal bi, da bi v zakon jasno zapisali, da mora svet vsebovati uravnoteženo sestavo praktikov in znanstvenikov, predvsem pa bi moral vsebovati predstavnike uporabnikov.  Sem namreč mnenja, da če je v svetu več praktikov, pa še tistih, ki predstavljajo vodilne strukture, da bo svet imel manj poguma za spremembe, manj podlage za ustvarjanje vizije socialnega varstva.

Te spremembe, kot rečeno, kažejo na nejasnosti regulacije socialnega varstva. Predlagatelj pa je s temi sicer majhnimi spremembami, morda nehote, začel diskusijo o tem. Postavljata se dve vprašanji. Prvo je o funkcijah regulacije, drugi pa pomenu in naravi socialne zbornice. Zdaj imamo tri splošna nacionalna telesa in več skupnosti na nacionalni ravni. Kakšna je njihova vloga je morda premalo jasno. Ministrstvo je politično upravni regulator, imamo inštitut, ki je analitsko telo, hkrati pa ni jasno, ali je služba ministrstva ali pa neodvisni znanstveno raziskovalni inštitut. Prav tako ni povsem jasno, kakšna je zares vloga Zbornice in skupnosti raznih izvajalcev. Slednji delujejo na eni strani kot gremiji izvajalcev, ki zastopajo lastne interese, hkrati pa naj bi urejali, manj pa razvijali strokov. Tisto, kar slovenski sociali krvavo manjka, je telo z jasnim razvojnim mandatom. Ne glede na druge nejasnosti in igrice moči med akterji v socialnem varstvu, je prav to, kar zdaj, ko se končno lotevamo večjih sprememb, zares potrebujemo.

 

Problem društev

Da se bolje definira društva v javnem interesu, se zdi dobra poteza. Tudi da se status »javnega interesa« podeli tudi drugim organizacijam (zavodom, ustanovam) tudi. Slednje med drugim tudi zaradi tega, ker so se v preteklosti ustanavljala društva, ne zaradi potreb članstva, ljudi, ki naj bi se zaradi svojih interesov v društva združevali, temveč zato, da bi lahko opravljali neke dejavnosti, ki jih financira država. V teh primerih bi bila verjetno bolj primerna organizacijska oblika zavod.

Hkrati pa smo v diskusiji zasledili zadržke glede te spremembe. Prva je, da javni interes država izkazuje ne za delovanje društev per se, ampak za določene dejavnosti društev. Tak interes pa lahko izkaže z naročanjem storitev ali drugih dejavnosti, koncesijami za storitve ali podeljevanjem (s predvidenimi spremembami javnih) programov ipd. Praksa tudi kaže, da tak status ne doprinese kakovosti storitev in programov. Drug zadržek je bil glede širitve na druge organizacije, kar naj bi kazalo na intenco nadaljnje (nekontrolirane) privatizacije socialnega varstva.

Da bi slednje vsaj deloma preprečili, bi morali v zakon izrazito napisati, da gre za neprofitne organizacije.[2] Morali pa bi razmisliti, o tem ali je institut organizacije v javnem interesu sploh potreben, glede na druge instrumente izražanja dejavnosti. Bi pa veljalo postaviti vseeno bolj določena pravila delovanja društev na področju socialnega varstva. Med njimi ne bi smelo biti določilo, da imajo usposobljen kader (s strokovnim izpitom) – to je lahko pogoj za izvajanje določenih dejavnosti, bi pa diskriminiral prav samorasla uporabniška in občanska združenja, ki ne temeljijo na delu strokovnjakov. Moralo pa biti določilo, da društvo ima aktivno članstvo in demokratične načine delovanja, delovanje pobud, ki tega nimajo, pa vseeno zagotavljajo pomembne storitve ali izvajajo pomembne dejavnosti v javno dobro oz. v korist uporabnikov, pa bi morali preusmeriti v druge neprofitne organizacijske oblike, denimo, zadruge ali zavode. Morala pa bi biti zakonska varovalka proti dvigovanju praga. Če namreč društvo deluje v javnem interesu, še zlasti pa če izvaja javne storitve ali javno financirane programe, bi ne smela zavračati uporabnikov, s katerimi je težko delati, ki imajo večje in več vrst težav (dvojne nalepke, kombinirane težave, izzivalno vedenje itn.). To je ena izmed težav pri nekaterih dejavnosti društev, včasih celo javnih služb.[3]

 

Kdaj naj delajo centri za socialno delo

Dobrodošla je tudi sprememba, ki govori o možnosti dela centrov za socialno delo zunaj predvidenega delovnega časa. Morda si lahko mislimo, da to ni snov, ki naj bi jo urejal zakon, lahko bi zadostovala odredba. Očitno pa izkušnje z naravnimi nesrečami, kakor tudi z drugimi izjemnimi situacijami kažejo, da je treba to urediti zakonsko.

Ob tem se spomnim, da je to bil problem že pred tridesetimi leti. Pa ne ob kakšni katastrofi, ampak ko smo razmišljali o terenskem delu, o dežurstvih za nujne primere, o dejavnostih prilagojenih življenjskem ritmu uporabnikov (mladi so, na primer, dopoldne v šoli). Nefleksibilnost in neprilagodljivost delovnega časa uporabnikom je en izmed elementov, da uporabniki dojemajo centre kot birokratske, uporabnikom neprijazne ustanove. Zato bi določbo o delovnem času bilo primerno razširiti tudi na bolj vsakdanje razmere in jo formulirati tudi tako, da mora center svoj delovni čas prilagoditi potrebam, ki izhajajo iz dela, in potrebam uporabnikov.

---

[1] Dosti bolj bi bilo potrebno odpravljati preveliko število in preveč zapletene postopke v konkretnem delu z uporabniki, saj je ravno tam birokratizacija rak rana socialnega varstva.

[2] Pa še to ne bo preprečilo, da bi kdo na račun sociale koval dobiček. Bo pa vsaj omejilo take namene in učinke.

[3] Seveda te težave ne bomo rešili le s kakšnim zakonskim določilom. Reševati jo je treba predvsem s spremenjeni načini financiranja, možnostjo naročanja storitev in bolj propulzivno organizacijo dela.

Ukinitev pripravništva?

Spremembe zakona odpravljajo obvezno pripravništvo v socialnem varstvu. To me je zelo razveselilo. Pripravništvo je namreč ostanek nekih starih, cehovskih časov, pravzaprav vajeništva. Marsikje so ga ukinili in evropska tendenca, kakor tudi namen bolonjske reforme visokega šolstva je, da ga sploh ne bi bilo več. Človek naj bi se naučil osnovnih spretnosti in znanj za opravljanje poklica že med študijem oz. študij bi moral zagotoviti, da človek na osnovni ravni obvlada poklic in se ga ni treba še dodatno učiti. S tem bi se vsaj malo omilil neki predpostavljeni razcep med »teorijo« in »prakso«, razgradilo pojmovanje, da na univerzi šolamo za teorijo nekega poklica, človek pa mora potem opraviti še »vajeniški« staž, da se nauči, kako se nekaj »zares« dela.

Na žalost spremembe zakona ne odpravijo pripravništva docela in povsem. Pripravništvo ostane inštitut, a ni več predpogoj, da nekdo postane »strokovni delavec« v socialnem varstvu. Strokovni izpit – kot krona pripravništva in njegov zadnji preskus pa ostane trdno na svojem mestu. Torej je odprava le delna. Bolje nič kot nekaj in upajmo, da je to prvi korak, kot je nekoč ministrica napovedala in kot napoveduje tudi spremno besedilo, k temeljiti reformi upravljanja s kadri v socialnem varstvu in v njej popolni odpravi – tako pripravništva kakor tudi strokovnega izpita.

Kaj taka delna oz. postopna ukinitev pripravništva pomeni, iz besedila spremenjenih členov ni povsem jasno. Ker pripravništvo ni več pogoj za opravljanje del in nalog strokovnih delavcev (in sodelavcev,[1] si lahko predstavljamo, da se človek z ustrezno izobrazbo lahko prijavi na strokovni izpit, ga opravi in postane strokovni delavec. Pika. Tako bi lahko sklepali iz besedila členov.

Obstaja pa še člen, ki zdaj na novo ureja pripravništvo. Torej pripravništvo še vedno obstaja, a ni več obvezno. Iz tega bi lahko sklepali, da ga bi opravljali tisti, ki bi tako hoteli, ki bi menili, da jim njihova izobrazba ne zagotavlja dovolj praktičnega znanja za opravljanje del in nalog na področju socialnega varstva. To pa seveda ne bo prepuščeno svobodni presoji posameznika, najmanj, kar se utegne zgoditi, da bo o tem presojala komisija na strokovnem izpitu, saj bo morala oceniti, ali ima kandidat zadostne kompetence, da začne delati samostojno na področju socialnega varstva.

Predstavljamo si lahko, da bo izpitna komisija preverila izkušnje, ki jih kandidat ima – posredno preko dokazil, npr. o praktičnem pouku, prostovoljnem in študentskem delu, morda celo neformalnih pomoči (denimo uporabniške ali pomočniške izkušnje – izkustvena strokovnost) in neposredno preko praktičnih nalog in vprašanj o praktičnih postopkih, opravilih in metodah dela. Večina diplomantov socialnega dela, morda socialne pedagogike, bi to glede na zbrane kredite in učni načrt zlahka dokazala. Podobno bi lahko dokazali tudi diplomanti drugih smeri, tudi denimo zelo akademskih usmeritev, npr. pravniki, sociologi, psihologi, ki so v času študija intenzivno delali kot prostovoljci, pomočniki ali kot kakšen pomožen profil v socialnem varstvu ali pa z osebno izkušnjo hendikepa, dolgotrajne stiske ipd. 

A glede na spremno besedilo sprememb zakona se lahko bojimo, da to še ni vse. Besedilo namreč omenja »uvedbo bodisi neobveznega pripravništva bodisi uvajanja v delo z mentorjem na področju socialnega varstva«. Nadalje napoveduje: »Dolžina enega ali drugega je odvisna od vrste izobrazbe - za vse tiste, ki so imajo pridobljeno izobrazbo s področja socialnega dela prve ali druge bolonjske stopnje, se zahteva šestmesečno uvajanje v delo z mentorjem na področju socialnega varstva ali neobvezno pripravništvo, saj del praktičnega znanja diplomanti Fakultete za socialno delo pridobijo že med samim izobraževanjem, za vse druge diplomant pa se zahteva devetmesečno uvajanje v delo z mentorjem na področju socialnega varstva ali neobvezno pripravništvo.«[2]  (obrazložitev k 17. členu)

V samem besedilu členov »se ne zahteva«. Ali to pomeni, da se bo delna obveznost pripravništva vrnila skozi zadnja vrata podzakonskih aktov? Tako pripravništvo ne bo več »zakonska obveznost«, bo pa deloma postala »podzakonska« ali celo »zunaj-zakonska« (torej pankrtska) obveznost, ki zakonodajalca ne bo obvezovala pripravništvo plačevati, a jo vseeno kadru, sicer v manjši meri, nalagala kot obveznost. Če je tako, potem lahko to, sicer hvalevredno, spremembo zakona, štejemo predvsem kot manever predlagatelja, da se izogne obveznosti, ki so jim jih v dveh valovih študentje očitali, da jih ne izpolnjujejo.

Študentski protesti ZA pripravništvo so bili usmerjeni predvsem v zapore, ki jih srečujejo pri prvih zaposlitvah. Rekli so, da od novih diplomantov zahtevajo pripravništvo, ne omogočijo pa jim, da bi ga opravili. Ne smemo misliti, da si študenti želijo pripravništva, želijo si vstopa v svet dela, v svoji stroki. Z manjšo ali večjo odpravo pripravništva se bo ena ovira zmanjšala. Na njen račun se utegne druga zvišati. Če ne bo »obveznega« pripravništva, bodo verjetno usahnili programi, ki so ga zdaj nekaj let financirali. Kaj bo namesto tega?

Predlagatelj zakonskih sprememb, bi moral vsaj v obrazložitvi, nekaj o tem reči. Smiselno bi bilo, da bi ministrstvo, pa ne zaradi tega, da bi ugajalo študentom oz. se izognilo novim protestom, ampak zaradi modernizacije in dinamizacije socialnega varstva, na tem mestu obljubilo možnosti aktivacije diplomantov socialnega dela in drugih strok, obnavljanje in profiliranje kadra. To, glede na pričakovani in put v socialno varstvo (dezinstitucionalizacija in socialna aktivacija) ne bi bilo težko storiti.

Kot predlagatelj v spremnem besedilu napoveduje, pa je potrebna temeljita diskusija o upravljanju s kadri v socialnem varstvu, o tem kakšne profile, s kakšnimi kompetencami potrebujemo. Upam, da bomo prišli do tega, da potrebujemo, ob osnovnem izobraževanju, veliko sprotnega izobraževanja, da bomo ukinili še institut »strokovnega izpita« in ga nadomestili z licencami za posamezne naloge v socialnem varstvu (kot to zdaj npr. velja za koordinatorje obravnave v skupnosti, zastopnike ipd.).[3]

V ta namen je nujno, da se akterji socialnega varstva, sedemo in temeljito pretehtamo stanje in možne izboljšave. Predvsem pa je nujno, da se spet povežeta »teorija« in »praksa« in da skupaj ugotovimo, kaj in kako je treba ljudi, ki delujejo v socialnem varstvu učiti, kaj je treba znati in kako zagotoviti, da bo znanje res uporabno – uporabnikom.

---

[1] To kdo in kaj so »strokovni delavci« je bilo precej nejasno v obstoječi zakonodaji, pa tudi v praksi, nejasno ostaja še naprej.

[2] Upam, da je to prehodna sprememba in da socialnim delavcem ne bo treba opravljati strokovnega izpita ali uvajanja.

[3] Za več diskusije o profilih v socialnem varstvu glej posebno poglavje v taksonomiji (Flaker 2015: 97–108).