Najprej
lahko ugotovimo, da prinašajo spremembe. Že
to samo po sebi je velik korak, saj kot sam predlagatelj ugotavlja, je zakon o
socialnem varstvu zastarel in ga je treba spreminjati. Seveda ga je treba
korenito spremeniti in prenoviti. Šteti je, da prav te, sedanje, majhne spremembe,
napovedujejo širšo prenovo. Upajmo, da ne samo zakona, ampak celotnega sistema
socialnega varstva. Diskusija ob teh manjših spremembah je namreč pokazala
ravno to, da je veliko akterjev socialnega varstva bilo ob tako majhnih
spremembah frustrirana – hoteli bi več in bolje.
Zato je
treba te spremembe pozdraviti, malo popraviti in jih sprejeti. Potem pa takoj
začeti delati na večjih spremembah in na spremembah sistema. Recimo, da so te,
sedanje spremembe, pilotske. Pomagale nam bodo začeti spreminjati, dale nam
bodo prve izkušnje in omogočile začetek večje reforme. Iz izkušenj z uvajanjem
koordinirane oskrbe, socialne aktivacije – kakorkoli bodo že oblikovane, bomo
lahko gradili na dejstvih utemeljeno razpravo o drugih spremembah.
Očitno je,
da predlagane spremembe pomenijo krepitev
centrov za socialno delo in
strokovnega dela na njih – v nasprotju z zadnjimi spremembami, ki so pomenile
krepitev administrativnega dela. Povečalo naj bi se število zaposlenih na
centrih, predvsem pa naj bi dobili centri dve pomembni nalogi, ki pomenita
krepitev – ne samo centrov temveč tudi delovanja celotnega sistema socialnega
varstva. Pomenita veliko in odločno injekcijo v aktiviranje sistema.
Obe nalogi,
ki ju spremembe prinašata pomenita bistveni premik v pojmovanju socialnega dela
in socialnega varstva. Pomenita pro-aktivnejši[1]
pristop k reševanju stisk ljudi, ki smo jih do zdaj »parkirali« na robu
dogajanja, v provizorični eksistenci – bodisi zavodov bodisi tenkih socialnih
denarnih prejemkov. Zdaj se delo lahko zares začne.
Prav tu se
morda kaže največja pomanjkljivost predlaganih sprememb. Razprava je pokazala
veliko mero dvoma v namene predlagatelja. Najprej zato, ker je bilo v
neposredni preteklosti malo sistemskih sprememb ali pa so bile slabe. Zato
marsikdo ne verjame v namene resničnih sprememb. Dvom krepi tudi zakonska
zastavitev sprememb, ki sicer predvideva več zaposlitev (na centrih – ne pa pri
drugih izvajalcih socialnega varstva, kar je tudi vir frustracij), zanemari pa
druge vzvode tako koordinirane oskrbe kakor tudi socialne aktivacije. Če naj bi
ideji res v praksi zaživeli, bi morali koordinatorji
in aktivatorji imeti na voljo še
druga sredstva za izvajanje svojega dela. Morali bi imeti sredstva in vire za
ustvarjanje storitev, ki bodo del osebnih paketov oskrbe kakor tudi osebnih
paketov aktivacije. Teh ne bomo dosegli zgolj z novimi programi, temveč bo
potrebno veliko dela, da bi ustvarili odgovore na človeške zagate uporabnikov
po njihovi osebni meri. Individualizirani oskrbi in aktivaciji po osebni meri
pa bi morali postaviti ob stran, kot dopolnilo in antitezo tudi skupnostne načine organiziranja oskrbe
in aktivacije. Ne samo take, ki se bodo dogajali v skupnosti, temveč tudi take,
v katerih bo cela skupnost sodelovala. Ne samo storitvene in psihopedagoške
prijeme temveč tudi stvarne spremembe življenja uporabnikov, večji dostop do
virov in večje povezovanje z drugimi – za skupno dobro.
Spremembe
uvajajo nove možnosti za dva procesa: socialno
aktivacijo in dezinstitucionalizacijo. Iz predloga bi morda kdo lahko
sklepal, da gre za dve ločeni dejavnosti. V resnici pa sta precej povezani.
Dezinstitucionalizacija namreč pomeni aktivni
pristop pri reševanju dolgotrajnih stisk, vključevanje ljudi v vsakdanje
dogajanje v skupnosti, aktivacijo virov v skupnosti in ljudi, ki so do zdaj
bili parkirani v ustanovah. Na drugi strani pa odpravljanje institucij
odpravlja »potuho« oz. videz reševanja stiske s tem, da nekoga nekam namestimo.
Odpravljajo silo v polju socialnega varstva, ki polje dela statično, ki dezaktivira
vire, ki jih ljudje sicer imajo na voljo, paralizira možnosti za delovanje v
okolju in prenaša logiko opredmetenja uporabnikov – tudi na tiste, ki sicer v
institucijah ne pristanejo.
Po čisto tehničnem
vidiku z vidika dezinstitucionalizacije tem majhnim spremembam manjkajo
nekatere tudi manjše spremembe, ki bi pomagale deblokirati mašino
dezinstitucionalizacije. V Pripravah
izhodišč dezinstitucionalizacije (Flaker et al. 2015) smo poleg uvedbe storitve koordinacije našteli še:
·
Uvesti možnosti pilotiranja.
·
Razširitev možnosti družinskega pomočnika.
·
Drugačna definicija institucionalnega varstva –
oskrba z nastanitvijo.
·
Ločevanje statusa stanovalca zavoda in
uporabnika storitev v skupnosti.
V času
sprememb je nujno dopustiti in spodbujati inovacije in poskrbeti, da se ne bomo
zapletali v nesmisle prilagajanja novosti starim normativnim okvirjem.
Družinski pomočnik je morda institut, ki ga je treba na novo premisliti, a
preden ga zastavimo povsem na novo in uvedemo raznolike možnosti pomočnikov, bi
ga veljalo narediti dostopnega vsem uporabnikom z dolgotrajnimi stiskami. Če
naj bi se v neposredni prihodnosti dogajale spremembe na področju nastanitev
uporabnikov in razširile možnosti oskrbe, bi moral zakon to tudi omogočiti.
Predvsem pa bi moral zakon zagotoviti povratnikom iz ustanov nov status in
preprečiti njihovo trans- ali reinstitucionalizacijo. S temi manjšimi
spremembami, ki sodijo v razred popravkov zakona, bi bilo proces lažje začeti.
Sklenemo
torej, da so spremembe zakona o socialnem varstvu ne le potrebne temveč nujne. Zato jih je treba podpreti. A ji je treba tudi deloma
popraviti. Če se le da je treba novima storitvama dodeliti vire in sredstva, da
bosta aktivacija in oskrba možni in prožni. Vzpostaviti je treba konceptualno razliko
med storitvami in programi. Ukinjeno pripravništvo je treba nadomestiti z
drugimi spodbudami za vstop novincev na področje socialnega varstva.
Predvidenim spremembam je treba dodati zakonsko določilo o možnostih
pilotiranja in, če se le da, dopolniti spremembe še z nujnimi spremembami za
prehod iz institucionalnega varstva v skupnostno oskrbo (glej zgoraj).
Kljub
odprtim konceptualnim vprašanjem, nujnim nedorečenostim in morebitnim
dvoumnostim glede izvedbe, je treba spremembe sprejeti. Ne smemo namreč
dopustiti, da bi to zaustavilo
napovedani razvoj, ki si ga želimo in ga čakamo že leta. Zdaj je potreben pogum
za delo, za spremembe, ki ga ne smejo blokirati razprave (te lahko trajajo v
nedogled, in je tako prav, a jih lahko imamo ob uvajanju novosti – in če bomo
začeli spreminjati – bodo razprave boljše in bolj tehtne). Zavihati moramo
torej rokave, predvsem pa stopiti skupaj, saj je najbrž bolj pomembno, kako
bomo predvidene spremembe uresničevali kakor kako so v zakonu zapisane.
[1] Obe novi
storitvi temeljita namreč na osebnem
načrtu – na projekciji želj, hotenj in ciljev ljudi, ki jih do zdaj ni
nihče nič vprašal.
Ni komentarjev:
Objavite komentar