Socialno delo kot umetnost

Socialno delo kot umetnost (in kot znanost) je vedno malo »zafrustrirano«. Deseta ali celo enajsta muza umetnosti in znanosti solidarnosti in skupnega življenja je namreč praznih rok. V rokah ne drži svojega značilnega inštrumenta, imeti jih mora proste, saj ima polne roke dela, da lahko skupaj z ljudmi nekaj dela (predstavimo si jo lahko kot muzo, ki v eni roki drži dojenčka, v drugi starko, s tretjo pa potiska voziček). Tisto, kar socialno delo najbolj razlikuje od umetnosti, pa je, da nima univerzalno predstavljivega izdelka, nečesa, kar bi vsi lahko videli, s čimer bi se lahko socialni delavec predstavil občinstvu. Socialnega dela ne predstavljamo po galerijah, koncertnih dvoranah, kinematografih, ne spremlja ga širok krog občinstva. Naše partiture igramo doma pri ljudeh, po zakotnih ulicah in revnih soseskah. Z načrtom smo se sicer približali umetnikom, ki napišejo knjigo, skladbo, ki jo je treba šele izvesti. Tu velja nekakšna analogija in načrt je v umetnosti socialnega dela prav gotovo napredek, kot je bil za glasbeno umetnost napredek, ko so izumili notni zapis. Tisto, kar je radikalno drugače, je to, da so dejanja socialnega dela veliko bolj singularna, posamična – namenjena zelo konkretnemu občinstvu in tako rekoč neponovljiva. V tem je socialno delo morda od umetnosti še najbolj podobno plesu, in sicer ne plesni predstavi, temveč plesu, pri katerem občinstvo tudi nastopa. Izdelek, ki ga občinstvo socialnega dela odnese s seboj, je prav njihovo življenje, spremembe, da lahko bolje živijo. Ločitev umetnika od svojega dela je še toliko bolj radikalna – slikar sliko postavi na ogled in takrat ni več njegova lastna, postane last vseh drugih. Učinek socialnega dela pa z lastnimi nogami odkoraka v svoje življenje, nam pa ostane samo spomin na to, kaj sva skupaj ustvarila.

S kodiranjem metode osebnega načrtovanja smo torej ustvarili načine, kako v socialnem delu postane vsaj del našega dela bolj obstojen, prepoznaven. Izumili smo načine, kako lahko »občinstvo«, torej uporabnik od samega začetka soustvarja skupno umetnino. Ta pa je še vedno povsem partikularna, skrajno posamična. Zato avtorji knjige lahko podamo le osnovno matrico metode, ki sicer vsebuje tudi podrobnejša navodila za posamezne postopke, mora pa vsebovati tudi bolj abstraktna vodila in kažipote, ki jih v konkretni situaciji tako načrtovanja kot izvajanja osebnega paketa uporabimo za najskladnejši korak z našim soplesalcem. Bolj je praksis ustvarjalna in večpomenska, bolj mora teorija te prakse biti abstraktna; ustvarjalci teh abstraktnih shem pa si moramo prizadevati, da bi bile realne, hkrati pa zaupati v znanje, spretnosti in navdih tistih, ki jih uresničujejo in se po njih ravnajo. Zaradi te svobode in avtonomije je socialno delo zelo etična stroka, saj se mora vsak izvajalec spoznati na teren in se avtonomno odločati o svojih korakih. 

Izvleček iz knjige: Flaker, V., Mali, J., Rafaelič, A., Ratajc, S. (2013) Osebno načrtovanje in izvajanje storitev. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo, str. 13–14.