Izrazi načrtovanja in izvajanja storitev

Še zadnji izvleček - tokrat o terminologiji:

Kot smo ugotavljali, se je metoda, ki jo predstavljamo, razvijala v zadnjih desetletjih. V tem času se je uveljavilo več različnih imen tako za niz metod istega izvora kot za like, ki jo izvajajo. Nekatere od terminoloških zagat izhajajo iz sprememb v konceptualizaciji metode (npr. premik iz vodenja (menedžmenta) primera v vodenje (menedžment) oskrbe), nekatere iz lingvističnih (individualni in osebni načrt) in boljšega ali slabšega prevajanja v slovenščino (skrb in oskrba), druge pa iz konkretnih okoliščin uveljavljanja metode (obravnava v skupnosti, načrt dolgotrajne oskrbe). Gre torej za podobne izraze, včasih celo sinonime, a niso vedno identični, čeprav jih včasih uporabljamo izmenično za isto stvar, včasih pa pomenijo nekaj posebnega. Zato velja pogledati, kateri izrazi obstajajo in kako jih uporabljamo. 

Zgodovino razvoja konceptov smo povzeli v uvodu. Niz metod, ki so se razvile za osebni, individualni pristop k organiziranju oskrbe, ta se razlikuje tako od klasičnega dela s posameznikom kot od institucionalne oskrbe, se je verjetno začel z vodenjem, menedžmentom primera v Združenih državah Amerike in nadaljeval z menedžmentom oskrbe v Angliji. Ko torej slovenimo izraz in pomeni prav to, zgodovinsko metodo, ga moramo prevesti z ustreznimi slovenskimi izrazi. Včasih pa se case management ali care management prevajata kot splošen izraz za celoten niz podobnih metod. Takrat menedžment primera ali oskrbe ni ustrezen prevod. V tem primeru se moramo zateči k splošnejšim izrazom. Resolucija o nacionalnem programu socialnega varstva, na primer, uporablja izraz organizacija pomoči. Natančneje bi bilo načrtovanje in organizacija pomoči in podpore. Morda pa je najboljši generičen izraz, čeprav se sicer še ni uveljavil – osebna oskrba, saj se razlikuje tako od dela s posameznikom, ali od osebne pomoči, kot to imenuje zakon o socialnem varstvu, hkrati pa tudi od institucionalne oskrbe.

V Sloveniji se je za metodo, ki temelji na takem pristopu, uveljavil izraz individualno načrtovanje. Težava s tem izrazom je, da izraža samo en del metode, in sicer načrtovanje. Zato v tem besedilu uporabljamo, ko hočemo govoriti o splošni metodi, izraz (osebno) načrtovanje in izvajanje storitev. Ta izraz zajema tako načrtovanje kot izvajanje. V pilotskem eksperimentu individualiziranega financiranja storitev (Flaker et al. 2011) smo sicer govorili o načrtovanju in koordinaciji, vendar izraz koordinacija zajema tudi koordinacijo (usklajevanje), v resnici pa gre predvsem za izvedbo načrta. Izraz »individualno« smo nadomestili z »osebno« - iz istega razloga kot že prej, ko smo preimenovali »individualni načrt« v »osebni« (glej spodaj), dodaten razlog pa je bil še ta, da je pri izvajanju individualna usmeritev še bolj problematična, ko govorimo o izvajanju, ki ga ne izvaja en sam izvajalec in je, čeprav namenjena enemu človeku, skupni napor, ki z učinki presega posameznika.

Za izdelek načrtovanja se je najprej uveljavil izraz individualni načrt. To imenovanje smo v zadnjih letih spremenili, saj je pomensko in v sopomenu (konotaciji) neustrezno. Ne gre namreč za nedeljiv načrt (indivisum v latinščini pomeni nedeljivo), saj ga, prav nasprotno, sestavljajo posamezni deli. Prizvok, ki ga ima beseda individualnost, pa je prizvok modernističnega pojma individualizacije, kot normalizacijske funkcije industrializacije in kapitalizma. Zato smo se odločili za izraz osebni načrt. Ta izraz je slovenski in tudi, ko smo se ga navadili, dobro zveni. Gre namreč za osebno noto, za personalizacijo nasproti individualizaciji. Saj individualizacija, čeprav je namenjena posamezniku, predvideva vseeno neko standardizacijo, medtem ko personalizacija izraža predvsem skrb za enkratnost človeka in njegove idiosinkratične želje, hotenja in potrebe. Zanimivo je, da se je tak semantični premik zgodil tudi v angleškem govornem območju, saj tudi tam zdaj govorijo o personalised care ali services in ne več o individualised. Tega v slovenščino ne prevajamo s personalizirana oskrba, temveč »osebna oskrba«, lahko tudi »storitve po človekovi meri«.

Metoda, ki smo jo razvili po zgledu angleške in kanadske delitve vlog, načeloma predvideva dva lika: načrtovalca in koordinatorja izvedbe storitev. Taka izraza smo uporabili tudi v pilotskem eksperimentu individualiziranega financiranja storitev (IF) (Flaker et al. 2007, 2009, 2011). Očitna pa je težnja zakonodajalca, da vlogi združi v eno in jo poimenuje koordinator. Koordinator je v zakonu o duševnem zdravju nosilec tako načrtovanja kot izvajanja načrta, vloga koordinatorja, če sklepamo po predlogu zakona o dolgotrajni oskrbi in zavarovanju za dolgotrajno oskrbo, pa je predvsem, da je nosilec načrtovanja in ocenjevanja potreb, torej izvaja predvsem naloge, ki naj bi jih izvajal po našem prejšnjem imenovanju (uporabljamo ga tudi v tem besedilu) – načrtovalec. Kot kaže, bo izraz koordinator prevladal kot ime za splošni lik, ki vključuje tako načrtovanje kot izvajanje načrta, in bomo sčasoma prisiljeni opustiti naziv načrtovalec oziroma ga prenehali uporabljati kot tehnični izraz za poimenovanje formalne vloge in bomo ta izraz uporabljali samo še v splošnem pomenu, se pravi za označevanje osebe, ki načrtuje. Če bomo v praksi ugotovili, da obstaja potreba po posebnem človeku, ki naj bi skrbel za izvedbo načrta, lahko v posameznem načrtu, ko je treba določiti nekoga za vodenje izvedbe, ker je koordinator (ki načrtuje) preveč obremenjen in ne more voditi še izvedbe, ga lahko poimenujemo organizator oskrbe (ali obravnave), morda tudi osebni organizator oskrbe. To bo morda potrebno v okviru dolgotrajne oskrbe, ko ne bo šlo za standardizirane pakete oskrbe ali pa bodo paketi tako zapleteni, da jih uporabnik ne bo mogel koordinirati sam.

Izraz osebni paket storitev se je uveljavil nazadnje. Ko smo metodo individualnega načrtovanja uporabljali predvsem pri izdelovanju načrta, ki smo ga potem izvajali s sredstvi, ki so bila pač na voljo, potrebe po posebnem izrazu ni bilo. Takoj ko se začne posledica načrta plačevati, se pokaže tudi potreba po posebnem izrazu za to, kar načrt omogoča. Načrta samega namreč, potem ko je že narejen, ni treba plačevati, plačevati je treba storitve, ki jih načrt predvideva. Te storitve lahko poimenujemo osebni paket storitev. To je sicer težko predstavljiv pojem, je pa ime, ki načrt razlikuje od njegove izvedbe. Naslednja težava z izrazoslovjem je, da različni formalni okvirji vpeljujejo različne izraze. Tako imamo koordinatorja obravnave v skupnosti, koordinatorja dolgotrajne oskrbe; imamo načrt obravnave v skupnosti in individualni načrt dolgotrajne oskrbe. Te razlike so delno upravičene, saj zaradi različnih okvirjev delovanja potrebujemo različne prilastke. Pričakujemo, da bodo podobne like in orodja predvideli tudi drugi zakoni (zakon o osebni asistenci, prenova zakona o socialnem varstvu oziroma zakon o socialnovarstveni dejavnosti) in da jih bodo delno različno poimenovali, s prilastki, ki so lastni področju, ki ga zakon ureja. To pomeni, da bomo kmalu imeli situacije, v katerih bomo imeli določen splošen pristop (kot ga v tej knjigi obravnavamo) in splošno terminologijo, ki jo bomo prilagajali posebnim področjem.

Smiselno bi bilo splošno metodo poimenovati osebno načrtovanje in izvajanje storitev, pristop pa osebna oskrba. Za lik izvajalca bo, kot kaže, prevladal izraz koordinator, za izdelek načrtovanja je najustreznejši izraz osebni načrt (ne individualni!). Zato v besedilu uporabljamo te izraze in ne tistih, ki jih, na primer, uvaja zakon o duševnem zdravju. V zakonu o duševnem zdravju so v uporabi izrazi obravnava v skupnosti, koordinator in načrt obravnave v skupnosti; kaže jih uporabljati, ko ne govorimo o metodi na splošno, ko govorimo določno o postopkih, metodi in izvajalcih v okviru dejavnosti, ki jih predvideva prav ta zakon.

Vira:

Flaker, V., Nagode, M., Rafaelič, A., Udovič, N. (2011), Nastajanje dolgotrajne oskrbe: ljudje in procesi, eksperiment in sistem. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V., Nagode, M., Rafaelič, A., Udovič, N.,  Jakob, P. (2009), Učinki neposrednega financiranja: Individualiziranje financiranja storitev socialnega varstva. Ljubljana: Inštitut za socialno varstvo in Fakulteta za socialno delo.