Zašto (opet) grupna dinamika? (predgovor)

Pri kraju prošle akademske godine kolegama koji vode studij socijalnog rada u Osijeku trebala je pomoć (iliti podrška) pri izvođenju kolegija „Socijalni rad s grupom“. S jedne strane predstavljalo mi to dodatno (možda nepotrebno) opterećenje, s druge strane imao sam osjećaj solidarnosti, nuždu da pomognem kolegama na studiju koji je tek započeo i koji ima potencijal da postane nešto posebno u regiji. I do same teme imao sam ambivalentan stav. To je tema koja je označila početak moje stručne i znanstvene karijere, no nisam se već duže vremena njome bavio. Iz čisto banalnih razloga, jer su me s vremenom zaokupile druge teme, a i nije bilo potrebe – s time su se bavili drugi, pogotovo Bernard Stritih.^[1] Ali i taj vid socijalnog rada je s vremenom postao mrtva grana. Nije da se socijalni rad ne odvija više u grupama, no kao sub-disciplina, kao metoda s kojom mijenjamo čovjeka s paradigmatskim promjenama u socijalnom radu postala je redundantna. U smislu grupa i grupnog rada prevladale su grupe podrške, akcijske grupe i, dakako, timski rad u mnogolikim oblicima. Naravno da su pri tim oblicima rada znanje, vještine i iskustvo grupnog rada više nego korisne. No, ne kontekstualnost, po neki put i sektaštvo, su stvari koje smetaju i koje su me odvrnule od sustavnog bavljenja s grupnim treninzima, treninzima grupne dinamike.

Dio moje motivacije da se prihvatim ovog kolegija bila je i u izazovu da ponovo posjetim temu kojom sam se nekad intenzivno bavio, da ju kritički preispitam i da pokušamo napraviti nešto što će prevladati, ići ponad a-kontekstualnosti metode koja je bila itekako važna do početka osamdesetih godina prošlog stoljeća. Da učesnicima ponudimo kritičnu alatku, nešto čime će moći nešto napraviti i upotrijebiti u svakodnevnom socijalnom radu. Izvedbu kolegija pokušali smo zamisliti i sastaviti tako da ipak učesnici dobiju neka općenita saznanja i temeljno (reflektirano) iskustvo o grupama, ali i da istražimo kako se to odnosi na konkretnije oblike rada u grupama i sa grupama. Grupni rad smo željeli konkretizirati i kontekstualizirati već u prvom dijelu (npr. sociodramskim kodiranjem relevantnih situacija)^[2], a pogotovo u drugom, predstojećem dijelu u kojem ćemo se baviti oblicima grupnog rada i njegove upotrebe. Za mene osobno to bi značilo ustanoviti što od toga čime sam se bavio prije tri desetljeća vrijedi, što je upotrebljivo i kako to plasirati u socijalni rad u sadašnjosti. Pogotovo jer grupni procesi (paranoja, isključivanje, klike i sektaštvo) često osakaćuju namjere i ciljeve grupa koje preuzimaju plemenite ciljeve promjena – bilo u društvu bilo o socijalnoj skrbi.

Kao dobra osnova za te ciljeve poslužilo nam je djelo Johna Southgatea i Rosemary Randall (1980) koje povezuje značajne tradicije proistekle iz rada Wilhelma Reicha, Wilfreda R. Biona i Paola Freira^[3] i temelji se na istraživanju baš samostasalih grupa odnosno kooperativa ili zadruga i problema s kojima se takve skupine susreću. To što je to djelo u stripu doduše pretpostavlja, do neke mjere pojednostavljenje građe, ali s druge i obogaćenje koje pruža taj vizualni medij. Pojednostavljenje ni u kojem slučaju nije bagatelizacija tema, već njihov sažetak i sinteza. Naravno to je dobro za početak i treba je stvar pogledati u originalu i ići u dubinu (što se odnosi pogotovo na Biona i Freira).

Odlučih napisati seriju blogova na temelju iskustava i razmišljanja o njima prije, među i poslije seminara. Najprije radi učesnika – da se naš zajednički rad nastavi ovim putem i da imamo osnovu za nastavak; ali i da bude dostupno široj publici. Zato i pišem na hrvatskom (uz ispriku za pogreške). Uz to blog je baš onaj medij i forma koja mi omogućuje da pišem 'na dah', znači bez izdašnog provjeravanja literature što bi iziskivao neki drugi, znanstveniji format. Tako mi omogućava veću slobodu, no i to da barem nešto ostane zapisano, što bi se teže polučilo ako bi išao za temeljitijom razradom građe. Nadam se da će mi to donekle uspjeti (da me neće u međuvremenu preplaviti neke druge obaveze ili drugi tekstovi koji treba napisati J).

Referencije

Southgate, J. i Randall, R. (1980), Cooperative and Community Group Dynamics. London: Barefoot Books.

Vodopivec, K. (ur.) (1974): Maladjusted Youth: An Experiment in Rehabilitation. Lexington, Mass, Saxon House.

Vodopivec, K., Bergant, M., Kobal, M., Mlinarič, F. Skaberne, B. i Skalar, V. (1973): Spreminjanje vzgojnih metod v vzgojnem zavodu v Logatcu. Ljubljana, Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti.

Vodopivec, K., Bergant, M., Kobal, M., Mlinarič, F. Skaberne, B. i Skalar, V. (1974): Eksperiment u Logatcu: pokušaj uvođenja novih koncepcija u vaspitni zavod. Beograd, Savez društava defektologa Jugoslavije.

---

[1] Jedan od utemeljitelja suvremenog socijalnog rada u Sloveniji i jedan od mojih najznačajnijih mentora. On je u biti bio pionir grupnog rada u tadašnjoj Jugoslaviji, a i akcijskog istraživanja, rada u zajednici i dobrovoljnog socijalnog rada. S grupnim radom se susreo kada je Otto Wilfert iz Beča prvi put sustavno predstavio tu metodu rada slovenskoj stručnoj javnosti. To se odvijalo u okviru „Eksperimenta u Logatcu“ (Vodopivec 1973, 1974) – prestrojavanja odgojnog doma u kojem su grupni rad i demokratski, tada nazvani „permisivni“, pristup odgoju osnovna polazišta. Između učesnika tih prvih „grupnih treninga“ vjerojatno je baš on tu metodu najsustavnije i kontinuirano razvijao.

[2] To nam je dobro pošlo za rukom u vježbi u kojoj su učesnici igrali uloge 'roba' i 'gospodara'.

[3] Što donose Bion i Freire je prilično jasno – temeljne tekste o grupi i osvješćivanju, znači, kako grupe mogu mijenjati svijet. Unošenje Reicha donosi međutim orgazmičnu dimenziju odnosno mogućnost da grupu shvatimo u smislu Erosa, ili kako bi Reich rekao 'seksualne ekonomije', kao uznemirljivo i prije svega stvaralačko djelovanje i sjedinjivanje ljudi u zajedničkim pothvatima i stvaranju nečeg novog.

Edwin M. Lemert: Paranoja in dinamika izključevanja – blodnje in sklep (5)

Rast iluzije

Po naši oceni je splošno prepričanje, da paranoičen človek simbolično fabricira zaroto proti njemu, napačna oz. nezadostna. Tudi s tem, da mu manjka uvida, kot često trdijo, se ne moremo strinjati. Nasprotno, mnogo paranoidnih ljudi čisto u redu ugotovi, da jih izolirajo in izključujejo z usklajeno akcijo ali pa da z njimi manipulirajo. Jim pa manjka natančna ali realistična ocena razsežnosti in oblike koalicije, ki se je proti njim vzpostavila.

Ker so mu komunikacijske kanale zaprli, paranoični človek nima nobenega načina, s katerim bi dobil povratne informacije o posledicah svojega vedenja, ki so sicer bistvene za popravljanje lastnih interpretacij družbenih razmerij in organizacije, z njimi pa definira svoj status in identiteto. A bere lahko le odkrito vedenje brez neformalnega konteksta. Čeprav lahko pravilno sklepa, da so se ljudje organizirali proti njemu, da bi to dokazal, lahko uporabi le soočanje in formalne poizvedovalne postopke. Paranoični človek mora izzvati močna čustva, da bi prejel kakršnakoli pomembna sporočila od drugih – zato torej njegove obtožbe, njegova neposrednost, njegove zmerljivke. Navadno tega ne dela preračunljivo; vseeno pa smo v nekem kompleksnem primeru ugotovili, da je človek zavestno izzival razprave, da bi lahko ugotovil, kako njegovo vedenje vidijo drugi. Ta človek je o sebi rekel: »Nekateri me imajo za zelo pozornega opazovalca, drugi pa za nesposobnega karkoli razbrati.«

Potreba po komunikaciji in po istovetnosti, ki pride z njo, v veliki meri pojasni prednost, ki za paranoične ljudi ima formalna, pravna in napisana komunikacija, pa tudi skrbnost, ki jo mnogi od njih posvetijo ohranjanju zapisov svojih stikov z drugimi. Na mnoge načine lahko zatekanje k pravnim sporom lahko razumemo kot trud človeka, da prisili izbrane druge k neposredni interakciji z njim kot z enakim, da ustvarijo situacijo, v kateri izogibanje ni možno. To, da je človek le redko zadovoljen z rezultati svojih pisem, prošenj, pritožb in dopisov, priča o tem, da je njihova funkcija v tem, da mu pomagajo ustvarjati stike in interakcije z drugimi, kot tudi da »ostane prav zapisano«. Širna profesionalna tolerantnost pravnikov do agresivnega vedenja na sodišču in narava anglo saksonskih pravnih institucij, ki se je rodila iz revolta proti zarotniški pravdi kraljeve komore (Star Chamber), pomeni, da bo posameznik lahko spregovoril in da ga bodo poslušali. Tudi na svoje tožbe bo dobil odgovor, saj sicer samodejno zmaguje. Včasih mu uspejo majhne zmage, četudi velike bitke izgubi. Utegnejo mu s stisnjenimi zobmi priznati, da je dober nasprotnik in včasih je deležen nekakšnega pravdarskega tovarištva na sodišču. Identiteto pridobi z notornostjo.

 

Ojačenje iluzije

Uveljavljeni psihiatrični pogled je, da je prognoza za paranojo slaba, da je okrevanje of »resnične« paranoje redko, saj temelji na predpostavki, da človekove iluzije bolj ali manj izražajo nespremenljivo patološko stanje. Kljub temu, da prepoznavamo, da so posameznikove potrebe in dispozicije pa tudi samo-osamitev pomembni dejavniki v vzdrževanju njegovih zmotnih reakcij, pa vseeno obstaja pomemben družbeni kontekst iluzij, ki jih ojačuje in jim daje moč. Ta kontekst lahko najdemo v fiksnih idejah in institucionalnih procedurah varstvenih, zaščitnih in obravnavnih organizacij v naši družbi. Najostrejšo sliko dobimo, ko opazujemo stike paranoičnih ljudi s predstavniki zakona in ko jih hospitalizirajo. Kumulativen in med seboj prepleten učinek tovrstnih služb deluje močno v smeri negovanja in vzdrževanja močnega občutka, da mu je storjena krivica, pa tudi potrebe po identiteti, na teh pa temeljijo iluzije in agresivno vedenje paranoičnega človeka.

V večini skupnosti ima policija dobro definiran pojem tečnob ali nergačev, kot jih imenujejo, ne glede na to, da merila, po katerih tako presojajo ljudi, niso povsem jasna. S takimi ljudmi nimajo potrpljenja, v nekaterih primerih raziščejo njihove izvorne pritožbe in če po tem sklepajo, da je človek, ki ga to zadeva, nergač, ga po tistem začnejo ignorirati. Njegova pisma zavržejo, ne da bi nanje odgovorili, na telefonske klice odgovarjajo s pokroviteljskimi zagotovili ali medlimi obljubami, da bodo ukrepali, tega pa nikoli ne storijo.

Podobno kot policija, se mora urad okrožnega tožilca pogosto ukvarjati z ljudmi, ki jih poimenujejo nergači ali pisuni. Nekateri uradi določijo posebnega pomočnika, da se ukvarja s takimi zadevami, ki ga slikovito poimenujejo »pomočnik za nore«. Nekateri pomočniki pravijo, da imajo sposobnost takoj opaziti nergaška pisma, kar pomeni, da nanje ne odgovorijo oziroma da jih zavržejo. Vendar pa družinski in sosedski prepiri ponujajo tozadevno skorajda nerešljive težave, saj je pogosto nemogoče ugotoviti, katera od dveh strank blodi. V nekem uradu kličejo nekatere pritožnike »fifty-fifty«, kar v žargonu pomeni, da ni mogoče reči, ali so duševno stabilni. Če nek človek vztrajno povzroča težave, se utegne zgoditi, da bodo pomočniki zagrozili, da ga bodo preiskali, kar se vendarle zgodi redko, če sploh.

Policijsko osebje in osebje okrožnega tožilstva neprenehno deluje v situacijah, v kateri imajo njihova dejanja lahko škodljive pravne ali politične posledice. Navadno so tesno skupinsko povezani, njihov začetni odziv na zunanje ali tujce pa je sumničav in nezaupljiv; do takrat, ko jih spoznajo za neškodljive in prijateljske. Veliko njihovih uradnih postopkov, pa tudi njihova splošna drža odraža prav to – kot, na primer, skrbno zapisovanje v dnevnik imen, časa in vzroka obiska, tistih, ki hočejo imeti uradni pogovor. V nekaterih primerih preiščejo pritožnika, preden se lotijo kakršnegakoli posla z njim.

Ko gre paranoičen človek onkraj lokalne policije in sodišča, zato da bi s prizivom na državne ali nacionalne oblasti dosegel revizijo, se lahko sreča z vljudnim izogibanjem, površno obravnavo svojega primera in formaliziranim nezaupanjem. Na pisma uradnim osebam lahko dobijo odgovor le do določene točke, po tem pa jih začnejo ignorirati.  Če pisma visokim uradnikom vsebujejo grožnje, jih lahko začnejo preiskovati varnostne službe, ki jih motivira zavest o političnih umorih, ki niso neznani v ameriškem življenju. Včasih iščejo priziv v zakonodajni oblasti, kjer lahko vložijo zasebne predloge zakonov, ki pa so lahko po svoji naravi le prazne geste.

Na splošno, stiki, ki jih ima blodnjav človek s formalnimi organizacijami, pogosto odkrijejo iste prvine plitvega odziva, izogibanja in nezaupanj, ki so bile značilne za začetni proces izključevanja. Postanejo del selektivnega ali selekcioniranega obrazca interakcije, ki človeku ustvarja socialno okolje negotovosti in dvoumnosti. Le malo storijo, da bi popravile, in veliko, da potrdijo njegov sum, nezaupanje in zmotne razlage. Še več, tudi okolje obravnavnih služb lahko prispeva k vztrajanju paranoičnih zmotnih predstav, kot sta pokazala Stanton in Schwartz (1957: 200–210) v svojih komentarjih o komunikaciji v duševnih bolnišnicah. Odkrito govorita o »patologiji komunikacije«, ki jo vzpostavlja ravnanje osebja, ko ignorira eksplicitne pomene v izjavah ali dejanjih bolnikov, se pa odziva na predpostavljene ali pripisane pomene, in s tem ustvarja vrsto okolja, v katerem »se paranoik počuti kot doma«.

Nekateri paranoični ali njim podobni ljudje postanejo dobro poznani nekaterim organizacijam, lokalno ali celo po širše. Posamezniki ali skupine v skupnosti zavzamejo značilno držo do takih ljudi – držo pričakovanja in pripravljenosti. V nekem takem primeru je policija nenehno preverjala, kje se nahaja nek človek in, kadar se je guverner pojavil na stopnišču sodišča, so dvema policistoma dali nalogo, da sta pazila na človeka, ki je stal v množici. Pozneje so naložili skupini policistov, da so ga spremljali, kadarkoli se je odpravil v državni parlament, da bi se udeležil zaslišanj v odborih ali prišel do pogovora z državnimi uradniki.[1] Notornost, ki jo je ta človek, pridobil zaradi svojega slovesa moči, ki jo je izkazal z razmetavanjem policistov kot bucik, mu je bila očitno v zadovoljstvo, kljub implikacijam nezaupanja, ki mu ga je prinašala njihova navzočnost.

Lahko bi trdili, da je zasedanje vloge človeka, ki mu ni zaupati, postane način življenja takih paranoikov. Njihove vznemirljive borbe z javnimi uslužbenci, neprestano dopisovanje, objavljanje, spori v persona propria in dajanje prednosti, da preskušajo zadeve, ki jih drugi ljudje odpišejo kot nepomembne ali »preveč dela za malo koristi«, postanejo osrednje teme njihovega življenja, brez katerih bi verjeno oveli.

Če paranoja postane nekomu način življenja, je tudi res, da težavni človek z grandioznimi in preganjalnimi idejami lahko zapolni določene obrobne funkcije v organizacijah in skupnostih. Ena je funkcija grešnega kozla s tem, da postane predmet majhnih šal ali priložnostnega ogovarjanja, ko se ljudje sprašujejo »le kaj bo storil zdaj«. V svoji vlogi grešnega kozla, lahko človek pripomore integraciji primarnih skupin znotraj večje organizacije s tem, da usmerja agresijo in okrivljanje nase in tako krepi čustva homogenosti in soglasja članov skupine.

Obstajajo tudi primeri, v katerih so obširne in difuzne obtožbe in tožbe paranoičnega človeka imele funkcijo artikuliranja nezadovoljstva tistih, ki se bojijo odkrito kritizirati vodstvo skupnosti, organizacije ali države, ali pa neformalne strukture moči v njih. Včasih je paranoičen človek edini, ki odkrito predstavi vrednote neartikuliranih in politično nereprezentiranih segmentov prebivalstva (Marmor 1958). »Zarote«, ki plenijo pozornost paranoičnih ljudi – mamilski krogi, mednarodni komunizem, monopolistični »interesi«, papeška oblast, cionizem ali »psihopolitiki« – pogosto odražajo nedefinirane in slabo oblikovane strahove in skrbi obrobnih skupin, kar lahko daje vrednost njegovi samoizbrani vlogi »zaščitnika«. Včasih v organizacijski igrah moči in sporih v skupnosti lahko bolj reprezentativne supine uporabijo njegovo vlogo na premeten način, da spravijo v zadrego svoje nasprotnike. 

Širši socialno-kulturni kontekst

 

Naši komentarji se končujejo na isti polemični noti, s katero so se začeli, in sicer, da se člani skupnosti in organizacij združujejo v skupnem naporu proti paranoičnemu človeku pred ali mimo kakršnimkoli sovražnim vedenjem z njegove strani. Paranoična skupnost je resnična in ni »psevdo« v tem, da jo sestavljajo vzajemna razmerja in procesi, katerih čisti rezultat so neformalno in formalno izključevanje ter poslabšana komunikacija.

Dinamiko izključevanja paranoičnih ljudi lahko razumemo iz širše perspektive tako, da pripoznamo, da odločanje v ameriški socialni organizaciji poteka v majhnih, neformalnih skupinah, v sproščeni in pogosto prefinjeni moški komunikaciji. Vstop v take skupine navadno obravnavajo bolj kot privilegij kot pa pravico, in ta privilegij ljubosumno čuvajo. Ključne odločitve, vključno s tistimi, ki izvržejo ljudi ali reorganizirajo njihov status v večjih formalnih organizacijah, sprejmejo na skrivaj. Pravni pojem »privilegirane komunikacije« je deloma formalno pripoznanje nuje skrivnega odločanja v organizacijah.

K temu je treba dodati poudarjeno konformnost v naših organizacijsko-usmerjeni družbi in naraščajočo tendenco organizacijskih elit, da se za svoje namene zanašajo na neposredno moč. To običajno uporabijo za izoliranje in nevtraliziranje skupin in posameznikov, ki nasprotujejo njihovi politiki tako navznotraj kakor zunaj organizacije. S formalnimi strukturami lahko manipulirajo ali jih namenoma preoblikujejo tako, da uporne skupine ali posamezniki izgubijo ali pa jim zavrnejo dostop do moči ali sredstev, ki bi jim omogočila predstaviti svoje cilje in vrednote. En od najbolj učinkovitih načinov, kako to storiti je upočasniti ali ustaviti pretok informacij.

Je pa treba take postopke opravičiti in upravičiti na demokratskih osnovah, kar vodi k prikrivanju določenih dejanj, napačni razlagi njihovega pomena in celo k poseganj k neetičnim in nelegalnim sredstvom. Težavnost pri zagotavljanju sociološkega védenja o takih tehnikah, ki bi jim lahko rekli »kontrola izza kontrole«, in zanikanje njihovega obstoja tistih, ki jih uporabljajo, so logična posledica zaznavanja grožnje, ki bi jo tako védenje in priznanje imela za neformalne strukture moči. Epifenomeni moči tako postanejo svet senc naše kulture, ki hkrati vabi in kliče po obsodbi.

 

Sklepni komentar

Ukvarjali smo se s procesom socialnega izključevanja in z načini, s katerimi prispeva k razvoju paranoičnih obrazcev vedenja. Medtem ko podatki poudarjajo organizacijske oblike izključevanja, smo dasiravno mnenja, da so te izraz splošnega procesa, čigar korelati se bodo pojavili tudi v preučevanju paranoje v družini in drugih skupinah. Diferencialni odziv  človeka na krizo organiziranega izključevanja je pomemben pri razvoju paranoičnih odzivov le do te mere, da deloma določi »nesprejemljivo« ali »nevzdržno« kakovost statusnih sprememb, s katerimi se sooča. Idiosinkratični dejavniki življenjske zgodovine, take vrste, kot jih poudarjajo konvencionalne psihiatrične analize, so tudi lahko na delu, so pa enako pomembne po naši oceni tiste, ki izhajajo iz samih statusnih sprememb, od katerih je starost ena od izstopajočih. V vsakem primeru, enkrat ko se pojavi situacijska nesprejemljivost, je oder za interakcijski proces, kakor smo ga opisali, pripravljen.

Pri naših primerih, kot je opazno, gre za ljudi, ki so ostali nepoškodovani, v stiku z drugimi in še vedno opravljali bojevite dejavnosti usmerjene proti jasnim družbenim vrednotam in institucijam. Posplošena sumničavost v javnih prostorih in neizzvana agresivnost do tujih ljudi nista bili del njihove izkušnje. Taka dejstva in relativna odsotnost »resnične paranoje« med prebivalstvom duševnih bolnišnic, nas vodi k sklepu, da je »psevdo-skupnost« povezana z naključno agresijo (v Cameronovem pomenu besede) nadaljevanje, ne pa integralni del paranoičnih vzorcev. So možni proizvodi propada in fragmentacije osebnosti, ki se pojavijo, ko se in če se, v paranoičnemu posamezniku po dolgih intenzivnih obdobji stresa in popolne socialne osamitve.

 

Izvirni članek

Lemert, E. (1962), Paranoia and the Dynamics of Exclusion. Sociometry 25, No. 1 (March 1962) , 1-20.

Navedeni viri

Marmor, J., (1958) »Science, Health and Group Opposition,« (ciklostirani članek).

Stanton, A. H. in M. S. Schwartz, (1957) The Mental Hospital, New York: Basic Books, 200–210.

---

[1] Tako tehniko v še bolj sistematični obliki včasih uporabijo za varovanje predsednika Združenih držav v »primerih Bele hiše«.