Operacija A: Potrebe, zahtevki in upravičenost (operacije 3, življenjski svet 2)

 

Potrebe

Tovrstno ustvarjanje zemljevidov v kontekstu dostopa do sredstev pogosto imenujemo ocena potreb.

Potrebe so en od najbolj razširjenih in pomembnih pojmov v socialnem delu in socialni politiki, kakor tudi v splošnem govoru. Je pa to pojem, ki ni le nejasen ampak tudi problematičen zaradi svoje normativne narave. Ker izhaja iz biološke podmene o homeostazi, vpeljuje predpostavko primanjkljaja, deficita, ki ga zlahka pripišemo človeku, skupini ali skupnosti ne pa situaciji, družbenim razmerjem ali sistemu. S tem postane mehanizem razvrednotenja in zavajajoče delovno orodje. Poleg tega je normativen v tem, da predpisuje tako naravo tega, kar naj bi ljudje potrebovali kakor tudi količino, do katere so upravičeni. Hkrati pa tudi izražajo pravico do neke socialne dajatve. Pravzaprav termin »potreb« zamaskira pravice v socio-biološko danost oz. dejstvo.

Ilič (1992) potrebe zgodovinsko dekonstruira v želje na eni strani in nuje na drugi. Ko govorimo o željah, gre za to, kar nekdo hoče ali si želi storiti oz. da bi se zgodilo, medtem ko nam nuje govorijo o družbenih ali stvarnih okoliščinah tega, kar bi morali storiti oz. kar bi se moralo zgoditi. Raje kot, da uporabimo pojem »potreb«, da združimo tako dialektično dvojico, lahko kot tak integrativen izraz uporabimo »cilje« v alternaciji z »željami« in s tem poudarimo voljo in obilje namesto določenost in primanjkljaj. »Potrebe« bodo sicer, vsaj za zdaj, ostale v rabi, a jih moramo imeti za zgolj tehnični termin.

Cilje in želje lahko uvrstimo na zemljevid neposredno ali pa jih izvedemo prav iz spleta značilnosti nekega zemljevida – iz protislovij, napetosti itn. vsakdanjega življenja. Ko jih zaznamo in jih artikuliramo, jih preoblikujemo v zahtevke (prošnje, zaprosila), ki naj bi jih potem vložili v sistem in ki naj bi se sčasoma vrnile k prosilcu kot upravičenost do nečesa. Zahtevke oziroma prošnje pa morajo oceniti oz. presoditi – navadno izvedenci po vnaprej določenih pravilih. Ko zahtevek oz. prošnjo odobrijo, prosilec postane upravičenec oz. prejemnik. Sredstvo pa se lahko integrira v njegov ali njen življenjski svet.

Ko gre pri tej operaciji za mobilizacijo (spečih) virov v lastnem življenjskem svetu, gre še vedno lahko za zahteve do drugih, ki so del tega istega življenjskega sveta, gre pa tudi za sodelovanje, članstvo in prispevek skupini, mreži ali skupnosti. Gre tudi za zavzemanje svojega mesta in spodbujanje ustvarjanja nečesa za skupno dobro.

Na zahteve ne smemo gledati kot na sebično, egoistično dejanje le za svoje lastno korist. Ko gre za zahtevo po javnih sredstvih, gre za dejanje »redistribucije« in »ponovnega prilaščanja« javnih virov in njihovo preoblikovanje v skupno dobro, ki temelji na pravicah ne pa na potrebah. Ko gre za zahteve do drugih v skupnosti, pa jih moramo pojmovati kot ustvarjanje nečesa, kar bo prispevalo oz. delovalo za skupno dobro.

Ko zahtevek odobrijo, včasih formalno včasih neformalno, je treba zahtevano izročiti, izvesti. Ko gre za preproste zadeve, kot so preproste denarne dajatve, je izročanje tudi preprosto. Ko pa gre za kompleksne dajatve storitev in prejemkov, izročanje vključuje poleg neposrednih dajatev tudi usklajevanje (koordinacijo), skrb za kontinuiranost in za spremljanje učinkov. Ko gre za neformalne dajatve, pa je treba biti pozoren na stabilnost in vzdržnost na novo mobiliziranih sredstev, npr. z zagotavljanjem podpore udeležencem, pa tudi s koordinacijo in podporo skupnim interesom. Pozornost je treba nameniti tudi vmesnim povezavam med življenjskim svetom in »drugimi svetovi«, in sicer tako, da slednji ne prevladajo nad prvimi in da »kolonializacijske« učinke abstraktnih shem zmanjšamo na karseda majhno mero.

Najboljši primer te osnovne operacije je oskrba po osebni meri (osebno načrtovanje in izvajanje storitev oz. osebna koordinacija storitev). Ta temelji na osebnem načrtu, ki predstavi in analizira človekovo življenjsko situacijo, postavi osebne cilje in jih operacionalizira tako, da določi izvajalce, potrebna sredstva in dostopne vire in, ko gre za neposredno financiranje, izračuna stroške izvajanja paketa. Začne se s posameznikom, ustvari povezave z vsem udeleženci pri izvajanju, potrdi pa ga timska konferenca sodelujočih. Potem se načrt začne izvajati s podporo koordinatorja oskrbe. (Za več: Brandon 1994; Flaker in sodelavke 2013). 

Reference:

Brandon D. (1994), Jin in Jang načrtovanja psihosocialne skrbi. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.

Flaker, V., Mali, J., Rafaelič, A., Ratajc, S. (2013) Osebno načrtovanje in izvajanje storitev. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Illich, I. (1992), Needs. V: Sachs W., (ed.) The Development Dictionary. London: Zed Books: 88-101.

Operation A: Needs, claims and entitlement (operations 3, Life-World 2)

Needs

This kind of mapping and in the context of accessing the resources is often termed needs assessment.

Needs are a paramount term in social work and social policy, as well as in general discourse. It not only lacks clarity but is also problematic because of its normative nature. Based on the biological proposition of homeostasis, it presupposes a lack, a deficit, which can easily be ascribed to an individual person, group or community rather than to a situation, social relationships or the system. In doing this, it is a devaluating mechanism and a misleading tool of action. Besides, it is normative in sense of prescribing the nature of what people need and the quantity of what they are entitled to. However, they implicitly express rights for some kind of welfare provision. In fact, the term of ‘needs’ mask the rights into a socio-biological given.

Illich (1992) historically deconstructs needs into desires or wishes on one hand and the necessities on the other. Desires meaning what somebody wants or wishes to do, to happen, while necessities are about social or material contingencies of what ought to be done, to happen. Rather than using concept of “needs” in order to integrate this dialectical double, “goals” can be used as a such integrative term in alternation with desire; thus stressing the volition and accumulation rather than predetermined state and the lack. The “needs”, however, will remain in use, for time being, albeit just as a technical term. 

The goals and desires might be directly placed on the map or deduced from its intricacies – contradictions, gradients etc. of the everyday life. Once identified and articulated they will be transformed into claims (applications, requests), which are to be placed in the system and eventually brought back to the claimer as entitlements or eligibility. However, the claims have to be evaluated, assessed, usually by experts and according to some rules. Once claim is granted, the claimer transforms from a claimer to a beneficiary, a recipient. The resource is to be integrated into his or her Life-World.

When this operation is about mobilisation of the (dormant) resources in one’s own Life-World it may still be about putting claims on others that share this Life-World, but it is also about participation, membership, and person’s contribution to a group, network or community. It is also about recovering the ground and instigating doing something in common good.

Claiming should not be seen as a selfish, egotistic action, just for one’s personal benefit. When it is about claiming from the public resources it is an act of “redistribution” and “re-appropriation” of a public goods into the common good, based on rights rather than needs. When claim is placed on the others in the community, it must be seen a creation of something that works for a common good.

When the claim is approved, sometimes formally sometimes informally, delivery is to be performed. In the case of simple matters, such as simple financial benefit, the delivery is simple as well. In the case of complex provision of services and benefits, the delivery entails besides the direct provision, coordination, care for continuity and monitoring of the effects. When it is about informal provision the attention must be given to the stability of newly mobilised resources, e.g. by giving needed support to participants, also coordination and common interest. Attention must be given also to the interface of the Life-World with “other worlds” in a way that the latter do not overrun the former, that the “colonialization” impact of the abstract scheme is reduced to a minimum.

The best example of this basic operation is person centred care (personal planning and coordinating care). It is based on the personal plan, which presents and analyses person’s life situation, establishes personal goals and operatively sets them in motion by listing the providers, the needed means and resources, sets the deadlines and, in case of direct funding, calculates the costs. It begins with an individual person, consults with other actors involved and is usually approved on a team conference. After that, it is beginning to be delivered with a support of the care coordinator. (Further reading:  Brandon, 1994; Glasby, 2002; Rafaelič, Nagode, Flaker, 2013).  

References:

Brandon, D., Brandon, A. (1994), Yin and Yang of Care Planning. Cambridge: Anglia University.

Glasby, J., Littlechild, R. (2002), Social Work and Direct Payments. Bristol: Policy Press.

Illich, I. (1992), Needs. V: Sachs W., (ed.) The Development Dictionary. London: Zed Books: 88-101.

Rafaelič, A., Nagode, M. & Flaker, V. (2013) ‘Direct payments as a means of long-term care provision and a vehicle of resettlement from total institutions’, Dialogue in praxis, Volume 2 (15), Issue 1—2 (24—25), 2013, pp. 93—109. [Online] available at: http://dialogueinpraxis.fsd.uni-lj.si/index.php?id=5&a=article&aid=30

Operacija A: Raziskovanje življenjskega sveta in omogočanje dostopa do sredstev (operacije 2, življenjski svet 1)

V socialnem delu gre za dostop do sredstev. Tako je bilo vsaj klasično pojmovanje socialnega dela, ki pa še vedno velja. Uporabniki socialnega dela še vedno večinoma pričakujejo, da jim bodo socialni delavci in delavke priskrbeli, torej, omogočili dostop do sredstev, ki si jih ne morejo priskrbeti sami – službo, stanovanje, denarno pomoč, storitve, ki jih potrebujejo, itd. Namen tega ni nič drugega kot izboljšanje svojega življenja, sveta, v katerem živijo, svojega življenjskega sveta.

Življenjski svet

Življenjski svet (nemško Lebenswelt) je fenomenološko pojmovanje sveta kot ga neposredno in subjektivno doživljamo v vsakdanjem življenju – posamezno, družbeno, zaznavno in praktično. To je svet, v katerem živimo v in ki ga doživljamo (erleben) mi sami.

Pojem življenjskega sveta je pomemben v socialnem delu, saj je to zanj izhodišče, temelj za začetek, je mesto, na katerem se socialno delo »sreča z ljudmi« in začenja skupno delo. Čeprav nekatera orodja socialnega dela sodijo v »druge svetove« (svet socialne varnosti, teorije družbe, politike, ustanov ipd.), je končni kriterij uspešnega in učinkovitega dela prav to, kar se zgodi prav v življenjskem svetu, kar se v resnici dogaja ljudem in kar ljudje doživljajo. Življenjski svet je torej temelj in mera socialnega dela.

Pri tej operaciji gre torej za raziskovanje življenjskega sveta, da bi ga bolje spoznali, a tudi v njem dosegli večjo stopnjo suverenosti, predvsem pa da odkrijemo, katere vire vsebuje in pa tudi tiste, ki manjkajo, da bi živeli bolje. V nasprotju z antropologijo, to ni voajeristična vaja zgolj spoznavanja, kako ljudje živijo, je usmerjen v prenos manjkajočih sredstev v življenjski svet od zunaj, navadno s pomočjo dajatev države blaginje. Gre torej za povezovanje življenjskega sveta z drugimi svetovi, ki so preveč abstraktni, da bi jih neposredno doživeli, kot gre v primeru sveta socialne varnosti.

Lahko bi rekli, da je socialno delo dvoživka, ki živi tako v življenjskem svetu kot v abstraktnejših domenah zakonodaje, ekonomije, politike in predvsem socialne države. Socialnega delavca ali delavko lahko imamo za posrednika (brokerja) med temi dvema stvarnostma. Omogoča porazdeljevalni tok sredstev iz družbene akumulacije tja, kjer jih ljudje lahko uporabijo. Socialni delavci in delavke pa delujejo tudi kot prevajalci med vsakdanjim jezikom in jezikom abstraktnih sistemov dajatev in upravičenosti.

Jezik delovanja v življenjskem svetu

Socialno delo nima svojega posebnega strokovnega jezika, tehničnega žargona, ki bi imel služil v strokovno liturgične namene, podobno, kot so svoj čas uporabljali latinščino v cerkvi. Deloma zato, ker socialno delo nima svojega hrama, posvečenega prostorja, v katerem bi izvajalo svoje poslanstvo (kot so sicer bolnišnica, sodišče, zapor, kasarne itn.). Deloma pa zato, ker v socialnem delu ne gre za to, da bi zagovarjali neke višje resnice oz. jih prenašali ljudem.

Dejansko mora socialno delo storiti prav nasprotno običajnim operacijam drugih strok. Medtem ko se morajo varovanci posebnih ustanov najprej naučiti ezoteričnih jezikov in pravil ustanov, se morajo socialni delavci in delavke, da bi razumeli, kaj se dogaja med ljudmi, naučiti njihovih jezikov, govorice, pa tudi pravil, odnosov in običajev, ki so jim podlaga. V tem je socialno delo podobno antropologiji. Vendar antropologi spoznano prevedejo v globje pomene struktur ali funkcij, socialno delo pa se mora zanesti na neposredne in imanentne pomene ter zemljevide, ki jih taki pomeni ustvarjajo in se ukvarjati s tem, kako jih spremeniti v akcijo, delo. Z vprašanji, kot so: »Kaj storiti?«, »Kaj se bo zgodilo?«, »Kaj bomo naredili?« itn. ustvarjamo nove in drugačne pomene istih besed.

Namen te operacije je torej zagotoviti, da so ljudje preskrbljeni in opremljeni, kar naredimo z omogočanjem dostopa do virov zunaj življenjskega sveta, hkrati pa z aktiviranjem lastnih.

Socialno delo potrebuje dva seta trdnega znanja, da bi to lahko uresničilo. Prvi je o življenjskih svetovih uporabnikov, drugi pa o tem, kaj je na razpolago, kakšne dajatve so dostopne. Umetnost socialnega dela v tej operaciji je povezati eno vedenje z drugim. Tovrstno znanje navadno ustvarimo z izdelovanjem zemljevidov.

Zemljevidi

Izdelovanje zemljevidov oz. kartografija je ena izmed osnovnih metodologij v socialnem delu. Je način, kako predstaviti stvarnost na celosten način z uvrščanjem pomembnih zadev na »zemljevid«, s tem pa tudi oblikovanje prostorsko predstavljenih odnosov in razmerij, ki omogočajo »orientacijo« oz. »navigacijo« po doslej neoznačenem ozemlju, pa tudi dajejo celostno, integrativno razumevanje trenutnih vprašanj, ki so potemtakem temelj potrebnega dela.

Kakor v zemljepisu lahko zemljevidi predstavljajo tako različna ozemlja kot tudi različne vidike planjav, ki naj bi jih orisovali. Lahko so prostorski zemljevidi, ali, kot v sociometriji, zemljevidi osebnih razmerij, lahko ponazarjajo tok pogovora, teme, lahko kažejo na razlike v moči, tokove dobrin in dejanj, virov, predstavljajo načine dela, življenjske okoliščine. Lahko so preproste skice ali podrobne ponazoritve številnih parametrov. Uporabiti se jih da kot ozadje akcije, splošni vodnik delovanja, lahko pa jih uporabimo za to, da izostrimo specifična vozlišča, vprašanja, s katerimi se je treba ukvarjati.

Imamo že narejene splošne zemljevide človeškega ravnanja, kot na primer zemljevidi uživanja drog, opis strategij preživetja starih ljudi, načini sodelovanja otrok v delovanju šol itn. Take zemljevide lahko uporabimo, tudi če le za podlago za specifične zemljevide, ki jih je treba izdelati z določenega človeka, skupino ali skupnost, da bi z njimi odgovorili na njihove dejanske življenjske razmere in ponazorili njihovo življenjsko stvarnost. Na drugi strani pa obstajajo spiski dajatev (tam, kjer jih ni pa jih je treba skicirati). Tudi te je treba posodobiti, zarisati glede na njihovo relevantnost in ustreznost zemljevidov življenjskega sveta. Taki spiski, ki jih sproti ustvarjamo, morajo biti karseda obširni (ustvarimo jih lahko z možgansko nevihto – »brainstormingom«), da maksimiramo izbiro in ustreznost odgovora.

Operation A: Investigating Life-World and enabling access to resources (operations 2, Life-World 1)

Social work is about resources. This was at least the classic outlook on social work, but still valid. Social work users still mainly expect social workers to provide, i.e. to enable them to access the resources, which they could not access on their own – to get a job, a flat, financial benefit, service they need, etc. The finality of it, is nothing but improving one’s life, the world one lives in, his or her Life-World.

Life-World

Life-World (German Lebenswelt) is a phenomenological concept of the world as immediately or directly experienced in the subjectivity of everyday life – individually, socially, perceptually, and practically. It is the word we live in and is lived (erlebt) by us.

The notion of Life-World is important in social work since it is its starting point, its base of departure; it is where social work “meets people” and starts working together. Although social work uses tools that are pertaining also to the “other worlds” (world of social security, social theory, politics, institutions) the final criteria of successful or effective intervention is what happens in the Life-World itself, what really happens to people and is lived by the people concerned. Hence, the Life-World is the base and the measure of social work.

This operation is, therefore, about exploring the Life-World, to get to know it better, also to acquire greater sovereignty over it, and to find out what are the resources it contains and what is missing in it to provide a better life. Unlike anthropology, it is not a voyeuristic exercise, just of getting to know the ways people are living; it is geared towards bringing the missing resources to a Life-World from without, usually from the welfare state provision. It is therefore a pairing of the lived world with other worlds, too abstract to be immediately experienced, like the world of social security.

It could be said that social work is an amphibious position based both in the Life-World and in more abstract domains of legislation, economy, politics and especially of the welfare provision. A social worker could be seen as a broker between the two realities. He or she facilitates the redistributive flow of the resources from social accumulation to where people can make use of them. He also acts as an interpreter between the everyday language of living and the language of the abstract systems of provision delivery and entitlement.

Language of action in the Life-World

Social work does not have much its own special language, a jargon, a professional slang that would serve as the professional liturgy, as Latin has been in church. Partly this is so because social work has no temple, no special grand place where it is being practised (like hospital, court, prison, barracks …), partly because in social work there is no higher truth to be defended and related to people. Most importantly because social work is practising in the LW of their users and needs to be understood. Not having a jargon of it is own in social work is an advantage and necessity.

The fact is that we have to perform an operation quite contrary to the standard operation of other professions. Namely, the inmates of the special institutions have to learn the esoteric languages and pertaining rules of the institutions. Social workers, in turn, have, in order to understand what is going on between people, to learn their tongues, talks and speeches and underlying rules, relations, mores etc. So far - similar to anthropology. While the latter translates the learned into the deeper meanings of structures or functions, social work relies on the imminent and immanent meanings and their mappings and their transformation into action. The new meanings will be acquired after the questions: “what is to be done?” “What will we do?” “What will happen?” etc., have been asked.

The rationale of the operation is to render people being provided and equipped and it is being done by enabling access to resources on one hand, and activation of own resources on the other.

In order to do so, social work needs two sets of solid knowledge. One is on Life-Worlds of social work users the other is on what is there on offer, what is the accessible provision. The art of social work in this operation is to match one with another. This knowledge is usually created by mapping. 

Mapping

Mapping is one of the main methodologies in social work. It is a way of representing reality in a wholesome manner by putting all important items ‘on a map’ thus forming spatially represented relationships and thus enabling “orientation” or “navigation” through hitherto uncharted territory, giving a holistic, integrative understanding of the issues at hand and thus informing the needed action.

As in geography, the maps can represent not only different territories but also different aspects of the plane they tend to chart. They can be spatial maps or, as in Sociometry, chart personal relationships, they can portray the discussion, topics and themes, they can point out power differences, flows of good and acts, resources, ways of doing things, circumstances of living etc. They can be simple sketches or elaborate depictions of various parameters. They can serve as an underlying background to an action, a general guide for acting or it can be used to pinpoint specific knots, issues needing to be addressed.

Already made general maps of human behaviour, like mapping of the drug use in certain area, like knowledge of everyday life and coping strategies of old people, modes of children participation in schools etc., can be used – but only to inform the specific maps that need to be made for a specific person, group or community in order to address their actual living condition and show their living reality. On the other side there are existing inventories of the provision (if there are not, then they must be sketched). However, they must be updated, mapped according to the relevance and adequacy to the maps of the life world. They must be made as extensive as possible (by e.g. a brainstorming) in order to maximise choice and adequacy of the response.

Štiri osnovne operacije socialnega dela (1 - uvod)

[slovenska verzija besedila v prejšnjem blogu, uvod v serijo blogov o osnovnih operacijah socialnega dela]

 

Najbrž je najboljši način povedati, kako dela socialno delo, s tem, da predstavimo njegove osnove operacije. Da bi bolje živeli, je treba življenje spremeniti, kar s seboj prinaša tveganja. Da bi vedeli, kaj spremeniti, je treba vedeti, kaj v življenju obstaja, katere vire lahko za to uporabimo in kaj moramo pripeljati od zunaj. Da bi sprožili spremembo, pa tudi obvladali življenje potrebujemo moč. Partnerstvo ali zavezništvo pa potrebujemo, ne le zato, da nas pri tem nekdo podpre, ampak tudi, da povečamo zmožnost razmisleka in ravnanja. Ključne besede teh štirih osnovnih operacij socialnega dela so torej: odnosi, moč, spremembe in viri, in uvajajo operacije, ki jih moremo poimenovati: 1) delovni odnos ali zavezništvo, 2) krepitev moči ali okrepitev, 3) analiza tveganja ali zmanjševanje škode; in 4) raziskovanje življenjskega sveta in omogočanje dostopa do sredstev.

Te štiri operacije določa njihov namen, kar tudi predodredi načine njihovega izvajanja. Namen oblikovanja delovnega odnosa ali zavezništva je dobiti vpogled in ozir na situacijo, v kateri se nekdo nahaja, hkrati pa tudi s tem na dialoški način sprožiti delo in spremembe. To pa storimo deloma z govorom in razmislekom, predvsem pa s pomembnimi dejanji in delovanjem. Namen krepitve moči je je jasen – pridobiti moč – kar v glavnem storimo z zagovorništvom in pogajanjem zato, da bi povečali svoj družbeni položaj – osebni in družbeni kapital. Namen analize tveganja ali zmanjšanja škode je zanesljivost podviga (ne pa izogibanje tveganju) in jo izvedemo z analiziranjem, zavarovanjem in podporo pri prevzemanju tveganj. Raziskovanje življenjskega sveta in omogočanje dostopa do sredstev ima namen človeka preskrbeti in ga opremiti ter se izvaja tako, da se omogoči dostop do sredstev in aktiviranje lastnih virov.

Nameni, ki smo jih zgoraj pripisovali operacijam, so zgolj instrumentalnega značaj za uresničevanje osebnih namenov in cilje, so le orodja za njihovo uresničitev. Ne glede na to, kako majhen ali malenkosten je nek poseben osebni cilj, bo v sebi zajel in povzel splošne namene osnovnih operacij kakor tudi same operacije. Cilj operacije in želja, na kateri temelji, sta osnova operacij, njihov namen in cilj, njihov "raison d'être". 

Osnovne operacije socialnega dela torej ne moremo imeti za sredstvo doseganja nekakšnih metafizičnih ali transcendentalne namenov, temveč kot sredstva za doseganje osebnih, skupinskih ali celo institucionalnih želja, ki jih navadno oblikujemo kot cilje, pogosto kot potrebe, včasih v smislu nuj, včasih v smislu želje.